Zadnja leta je bilo v taboru Arch Enemy precej vroče. Leta 2012 je ponovno iz skupine odšel kitarist Christopher Amott (prvič je skupino zapustil po albumu Doomsday Machine leta 2005), ki je bil prisoten od vsega začetka. V njegove čevlje je stopil Nick Cordle, ki se je poprej dokazal v bolj tehnično podkovani zasedbi Arsis, tako da je bilo mesto Chrisa ustrezno zapolnjeno. Skupina je v tem času opravila lepo število turnej, lansko leto pa se je pričel proces pisanja novega albuma, War Eternal, naslednika Khaos Legions (2011).
Marca letos pa so Arch Enemy šokirali, da je iz skupine po 14 letih iz skupine odšla karizmatična vokalistka Angela Gossow, s katero si je skupina ustvarila prepoznavnost. Angela je sicer ostala del Arch Enemy kot menedžerka, skupina pa je najavila, da je v svoje vrste pridobila novo pevko, in sicer mlado in seksi Alisso White-Gluz, ki je poprej služila kruh v metalcorovsko obarvani zasedbi The Agonist. V času te najave je skupina že posnela album. Pojavilo se je sicer mnogo ugibanj, a po prvi predstavljeni skladbi, War Eternal, se je pokazala jasna slika, da je skupina dobila ustrezno nadomestitev kljub temu, da ima Alissa od predhodnice drugačno barvo vokala (in las).
Alissa je bojda v Arch Enemy pripeljala osvežitev. Angela je namreč z vsakim albumom vedno bolj delovala iztrošena ter brez pravih idej. Potrebno pa se je vprašati, če je bila težava le v vokalu ali še v nečem drugem? Ali so Arch Enemy kaj več pridobili s tem, ko so v skupino dobili mladega Nicka Cordla na kitari? V bistvu ne. Glavno besedo pri pisanju glasbe ima namreč še vedno Michael Amott.
War Eternal se začne obetavno. Po intru skupina udari s hitro skladbo Never Forgive, Never Forget, kjer izstopajo hitri bobni in seveda soliranje dvojca Amott/Cordle. Sam vokal Alisse niti ni pretiran šok. Njen vokal lepo sovpada v glasbo Arch Enemy. Za tem se skupina upočasni in ponudi prvi singel War Eternal, ki bi v primeru spevnega vokala imel potencial za power metalsko himno, sodeč po izstopajočem refrenu, melodijah in virtuoznem soliranju kitaristov. Podobno osnovane skladbe so prisotne skorajda čez celotni izdelek.
Arch Enemy se tudi tokrat izkazujejo z izjemnim smislom za melodiko. Težava se pojavi predvsem v tem, da se Amott drži še vedno istih vzorcev pisanja skladb. Alissa je mogoče pripeljala nekaj svežine v skupino, vendar sam princip pisanja glasbe je ostal enak prejšnjim. Skladbe so predvidljive, v samih strukturah pa ni kakšnih posebnih presenečenj. V mnogih skladbah se čuti, da so refreni narejeni za velike dvorane. Vso stvar rešujejo skladbe, kjer so prisotne še orkestracije, kar poda neoklasičnenmu soliranju močnejši pomen. Izstopajoča primera sta Time Is Black ter Avalanche, medtem ko so ostale skladbe zgolj povprečne s solidnimi (power metalskimi) bobni, neizstopajočo in dolgočasno bas kitaro Sharleeja D'Angela in neštetimi solažami, ki postanejo sčasoma generične zaradi preveč ponavljajočih vzorcev Amotta. Izpostaviti se spodobi skladbo Avalanche, ki z epskimi, pravzaprav že filmskimi orkestracijami in celo spevnim vokalom Alisse doseže kulminacijo albuma. Za tem pa se ne zgodi nič usodnega. Lahko bi rekli, da ima album kar nekaj fillerjev. A nekako je bil takšen rezultat pričakovan glede na število albumov, ki jih je skupina izdala doslej.
Vsekakor je treba pohvaliti zvočno sliko izdelka. War Eternal je sinonim za moderni izdelek s svojim masovnim, spoliranim zvokom ter smiselno vpetostjo drugih glasbil.
Kljub sveži krvi Arch Enemy niso izstopili iz povprečja. War Eternal s parimi izjemami ne predstavlja nič novega, kar bi lahko v današnji poplavi albumov predstavljalo inovativen izdelek. Album bo sicer zadovoljil oboževalce, verjetno se bo pojavljal tudi na mnogih lestvicah »Best of metal 2014«, a glede na nekatere prejšnje albume, je treba potrditi, da Arch Enemy preprosto nimajo več pravih idej. Ali pa mogoče potrebujejo več časa. Recimo toliko kot Metallica.
na vrh