Nemški metalcore zasedbi Heaven Shall Burn je po več kot 15 letih trdega dela končno uspelo pridobiti večje množice tudi izven Nemčije in Avstrije. Glavni krivec za to je bil prejšnji album Veto (2013), ki je bil dobro premišljen in na splošno ušesom bolj prijazen. Receptura HSB se tu bistveno ni spremenila. Skupina ni začela posegat po kakšnih osladnih refrenih s čistimi vokali. Še vedno je v ospredju moč, večji poudarek je zgolj na melodiki, ki jo je skupina z dodelano produkcijo uspela izpostavit. Veto je bil torej poln udarnosti, melodike in epičnosti. In prav melodika in epičnost sta uspeli pritegniti večjo publiko, kar se je konec koncev pokazalo tudi na slovenskih tleh. Leta 2014 so HSB zasedli mesto ene izmed glavnih skupin na festivalu Metaldays in navdušili tisoče. Pred tem je skupina igrala v na pol prazni dvorani Štuka v Mariboru ter ob največji vročini na Metalcampu 2006. Leta trdega dela in konstantnega koncertiranja so se očitno le poplačala.
Heaven Shall Burn so tudi na Wanderer ostali v nekem smislu družbeno kritični, a v ospredje so tokrat dali posameznika, ki vandra naokoli po naravi daleč stran od civilizacije. Skozi skladbe HSB obeležujejo njegovo pot, s čimer je podkrepljena tudi naslovnica in knjižica izdelka.
Wanderer ne udari takoj v najbolj rušilnem slogu. Skladba The Loss of Fury služi bolj kot uvodnik, ki se razvije s skladbo Bring the War Home, ki postreže s kitarami v stilu industrial metala, v refrenu pa se že pojavi melodičnost, ki napove, na čem bo poudarek. A tu se pojavi tudi težava, ker je vsa te melodičnost precej suhoparna in deluje na čase tudi posiljeno. Predvsem pa je malo izstopajočih predelov, kar spominja na enoličnost Amon Amarth. Skupini je sicer treba priznati, da se je za določene skladbe potrudila. Tudi smiselno je album sestavljen do neke mere. Več kot dobro izstopa skladba Downshifter, ki je kakor se za HSB spodobi, udarna, melodična in epska. Pravi »šus« pa skupina pokaže s skladbo Prey To God, kjer za vokalno brutalizacijo dodatno poskrbi George »Corpsegrinder« Fisher (Cannibal Corpse). Skladbo nasledi priredba Sodom, Agent Orange, ki sicer ne prepriča tako kot kakšna njihova prejšnja priredba, vendar močna zvočna slika HSB naredi Sodom klasiko še kar impresivno. Z »My Heart Is My Compass« HSB umirijo godbo in pripravijo še na preostanek albuma, ki sicer ne predstavlja nekih posebnosti z izjemo melodične skladbe Corium. Za zaključek pa ponudijo še eno priredbo, in sicer se je skupina tokrat poklonila My Dying Bride s priredbo skladbe The Cry Of Mankind. S skladbo skupina sklene album na bolj melanholičen način in za skupino se lahko trdi, da so solidno izpeljali zadevo do konca.
Wanderer se lahko pohvali ponovno z dobro produkcijo, s čimer se tudi skupina zadnja leta bolj ukvarja. Izdelek ima moč, modernost in tudi masovnost. Glasbila so jasna, vokal Marcusa Bischoffa ostaja močan in izrazit.
Wanderer, osmi studijski album Heaven Shall Burn, solidno nadaljuje delo predhodnika. Na čase deluje, da je skupini manjkalo navdiha, obenem je z večjim poudarkom na melodičnosti očitno, da skupina želi širiti svojo bazo oboževalcev, s čimer pa se oddaljuje od svoje originalnosti. A načeloma bi moral album zadovoljiti trenutne oboževalce skupine.
na vrh