»Walls of Jericho« je bil studijski prvenec nemških powermetalskih gigantov Helloween, ki so bili v zgodnji fazi svoje kariere precej uporniško, včasih pa tudi hudomušno razpoloženi speedmetalski kvartet. Njihov prvi EP z naslovom »Helloween«, ki je izšel marca 1985 jim je prinesel kultni status med domačo metalsko publiko, medtem ko so za preostali svet še vedno ostajali obskuren, če že ne popolnoma neznan band. Helloween so predvsem po zaslugi neformalnega poglavarja, kitarista/pevca Kaija Hansena in njegovega kitarskega sotrpina Michaela Weikatha, se pravi obeh glavni skladateljev, že od začetka dalje posedovali vrsto zvočnih in konceptualnih odlik zaradi, katerih so se pomembno razlikovali od primerljivih nemških metalskih skupin. Poleg specifičnega logotipa z bučo je zanimivo naslovnico »Walls of Jericho« zaznamoval enigmatični, prvotno enooki vesoljec s kevlarnimi čeljustmi Fangface, ki na njej ruši zidove Jeriha, domnevno prvega obzidanega mesta v človeški zgodovini, katero je bilo po verovanju Stare zaveze porušeno s pomočjo orjaških, 'božjih' trobil.
Helloween zvočno izrazoslovje je bilo na »Walls of Jericho« še pod močnim vplivom ameriškega speed metala, pa tudi vplivi klasičnega heavy metala v stilu Judas Priest ter NWOBHM scene na čelu z Iron Maiden niso bili zanemarljivi. Kaijeva 'teroristična' pevska vreščanja so učinkovito kompenzirala tehnični vokalni primanjkljaj, medtem ko so bile njegove kitarske variacije v navezi z Weikathom med najbolj domiselnimi in duhovitimi v tedanjem germanskem metalu. Njuna besedila so bila mešanica ostre socialne kritike, samoironije, pacifizma in slavljenja metalskega načina življenja (denimo skladba »Heavy Metal (Is The Law)«). Poleg tega so Helloween posedovali še izjemno podkovano ritem linijo, katero so zaznamovale melodične bas linije Markusa Grosskopfa in bliskovito hitri bobnarski krošeji Inga Schwichtenberga; izjemna mešanica hitrosti in udarnosti. Produkcija v sodelovanju med skupino in Harrisom Johnsom, ki je v svoji karieri sodeloval s kopico različnih skupin iz metal in punk scene, je ravno pravšnja, da poudari apokaliptično in fatalistično atmosfero večine stvaritev na albumu.
Naslovna skladba, se pravi »Walls of Jericho«, je zgolj inštrumentalna, orkestralna uvertura s 'happy, happy Halloween' motivom, ki je uporabljena za otvoritev speedmetalske klasike z naslovom »Ride The Sky«, kjer se Kai ob morilskih udrihanjih dvojne bas stopalke in maščevalnih kitarskih pasažah s svojimi visoko-gostolečimi kriki dotakne vokalnih nebes. »Reptile« je še ena jedka socialna satira na družbeno hipokrizijo s krvoželjnim vokalnim pristopom, razdraženimi refreni in drdrajočimi bobnarskimi marši. Eno izmed bolj zanimivih del na albumu je prav gotovo »Guardians«, kjer gospod Hansen vnovič kot za stavo prehaja med visokimi in nižjimi legami, medtem ko epski in neobičajno pozitivističen refren že nekoliko spominja na kasnejše powermetalske podvige. Ritem linija je kljub temu do konca navita in nenehno borbeno razpoložena, medtem ko izmenjava harmonij med obema kitarskima herojema poteka po nadvse prebrisanem ključu. Med refreni je moč slišati tudi precej sramežljive zvoke E-mu sintetizatorskega emulatorja.
»Phantoms Of Death« je še en ritmično zblazneli rušilec s povampirjenim vokalnim teatrom in močnim pacifističnim sporočilom. »Metal Invaders«, ki je v nekoliko drugačni verziji izšel na kompilaciji »Death Metal Sampler« (1983), ima klasične tevtonsko-metalske prvine, medtem ko njen refren vsebuje tipični, če že ne skorajda klišejski metalski antem. Tudi tu Hansen in Weikath med seboj izmenjata nekaj nadvse sočnih kitarskih harmonij pod močnim vplivom nekaterih NWOBHM veljakov na čelu z Iron Maiden. »Gorgar«, ki je svoje ime dobil po prvi napravi za pinball z zvočnimi efekti iz leta 1979, je zanimiv dosežek s posmehljivim besedilom na račun zasvojenosti z igrami na srečo. V srednjem delu na zvit način vpletejo tudi osrednji motiv iz Griegove 'Dvorane gorskega kralja' s čimer še povečajo skrivnostno in mračno vzdušje.
»Heavy Metal (Is The Law)« je tipična metalska buditeljska himna, kakršne je Kai vselej oboževal in se jih ni naveličal tudi mnogo let kasneje pri Gamma Ray. Vzhičeno oglašanje koncertne publike je seveda zvočna manipulacija, a vseeno uspešno poglobi živahno in borbeno razpoloženo vzdušje, čeprav bi samo besedilo precej bolj pristajalo kakšnim 'metalskim mišičnjakom' tipa Manowar, kateri zaradi številnih frustracij potrebujejo nenehno samopotrjevanje Naziv najboljšega dela na albumu pa pripade pacifistični himni »How Many Tears«, ki je tudi po prehodu v powermetalsko obdobje ostala priljubljen del njihovega koncertnega repertoarja. Tu gospod Hansen prek maščevalnih vreščanj sredi enega izmed boljših besedil na albumu izlije ves srd nad nepravično človeško družbeno ureditvijo. Kitarske kanonade in prebrisane variacije med obema kitarskima veljakoma letijo kot iz topa, medtem ko klimaks skladbe predstavlja Weikathova melanholična solaža, ki nekoliko umiri razgreto ozračje in zblojenemu človeštvu ponudi trenutek za osebni razmislek. Epski refren niti ni tako oddaljen od njihovih bodočih powermetalskih dosežkov, zato ni presenetljivo da so ga tudi po zvokovni spremembi še naprej z veseljem izvajali na koncertni nastopih.
Speedmetalska mojstrovina »Walls of Jericho« je bil prav gotov najboljši prvenec katerekoli tevtonske metal skupine iz osemdesetih. Z njim so si Helloween zasluženo priborili kultni status med tedanjo metalsko srenjo, pa tudi med tistimi glasbenimi ljubitelji, ki so bolj kot ne po naključju izvedeli za njihov obstoj. Le malokdo je tedaj pomislil, da bodo čez manj kot dve leti doživeli precej radikalno spremembo sloga in bodo po prihodu pevca Michaela Kiskeja, kateremu je Hansen, ki je s težavo ohranjal dvojno vlogo, z veseljem prepustil mikrofon, postali začetniki evropskega power metala in ustvarili dva zaporedna konceptualna albuma. »Walls of Jericho« je leta 1988 izšel tudi v obliki CD kompilacije na kateri so bile dodane skladbe z EP-ja »Helloween« ter single »Judas« (1986).
na vrh