Znamenita švedska had rock institucija Europe se po vsega dveh letih vrača z novim studijskim albumom, ki nosi naslov »Walk the Earth«. Europe že leta več ne skladajo svoje avtorske glasbe po vzoru znamenitih hitov z druge polovice osemdesetih, kar so sicer mnogi, po njihovi reaktivaciji, zagrizeno zahtevali. Možje so artstično dozoreli, novo glasbo pa skladajo striktno le za svoje lastno veselje in užitek. Zato vsebina post milenijskih studijskih dosežkov, kot so zlasti »Bag of Bones«, »War of Kings« in sedaj najnovejši »Walk the Earth«, dostavljajo spozanje, da so Europe opravili razvojni krog in da igrajo danes različico hard rocka, ki črpa navdih nad skupinami, ki so jih fantje poslušali v svojih najstniških časih. Ti vplivi so zlasti na »Walk the Earth« zelo občutni. Bolj kot na predhodnih dveh albumih, kar dokazuje, da so se Europe, kot glasbeniki vrnili k svojim začetkom, k svojemu prapočelu in artističnem prabistvu.
Če je bil »Bag of Bones« zlasti bluesovsko nekoliko bolj navdahnjen, so z bolj muzikaličnim »War of Kings« opravili Europe ta vmesni korak do najnovejšega »Walk the Earth«. Ta je brez dlake na jeziku povedano eden najbolj mračnih in najtemačnejih izdelkov celotne Europe kariere.
Že otvoritevena naslovna skladba in takoj za njo druga The Siege vzpostavita na albumu izjemno grabežljivo mračno atmosfero, pri čemer v vodilnih frazah izražata tudi nemalo zagledanosti v melos arabesk. Ob srednje hitrem tempu je ta mračna atmosfera dodatno poglobljena, v obeh točkah pa ni težko najti nemalo Rainbow, Deep Purpe, Glenn Hughes solo in Led Zeppelin referenc (epske klasike rock'n'rolla Stargazer, Perfect Strangers, Kashmir). Treja skladba Kingdom United pa zlasti v otvoritvenem glavnem riffu in kitici izraža večno navdahnjenost skupine nad Thin Lizzy. Ob tem je vredno poudariti, da je zlasti Joey Tempest, ki znova briljira s svojim izjemnim vokalom na tem albumu, od nekdaj velik fan Thin Lizzy, sama metrika verzov v vokalnih lnijah pa vzbuja prav karakteristike vokalnih pristopov pokojnega Phila Lynotta (vokalni barvi obeh pevcev ostajata neprimerljivi).
Četrta skladba Pictures je absolutni posebnež albuma. Je nekakšno posvetilo Davidu Bowieju, pri čemer tudi Tempest nameno podoživeto vdihuje esenco Bowiejevih vokalnih karateristik. Ker so Europe hardrockerji, pa je komad zanimiva kombinacija elementov komada Space Odditiy, ki ob dejstvu poudarjenih ranžmajev za klasični klavir, evocia proto-progrock esenco Procol Harum. Izjemen komad, gotovo ena najmočnejših točk albuma »Walk the Earth« in izjemen atmoferično dinamični prevrat nizanja razpoloženj samega albuma. V nadajevanju albuma se še naprej čutijo vplivi stare hard rock šole (Deep Purple, Glenn Hughes solo), zlasti skladbi GTO (evocira prijeme DP klasike Burn) in izrazito mračna Haze, ki bi jo z veseljem odpel tud danes Glenn Hughes za Black Country Communion. V seveda drugačnem, to je B.C.C., scenariju. Za sam zaključek albuma pa Europe privarčujejo nabolj dramatično skušnjavo albuma, to je Turn to Dust. Ena najmočnejših kompozicij, izrazito mračen ep, z atmosfero, ki sproža kurjo polt ob poslušanju in z vso ujeto emotivno intenziteto, kot jo lahko sproža skupina na svoji razvojni stopnji evolucije v letu 2017. Izredno močan zaključek tega izdelka, ki te prreprosto sili, da znova vžgeš tipko »ponovi« na CD predvajalniku in zaženeš v predvajanje cel album, od začetka do konca, znova.
Europe so na tem albumu zgradili niiz izjemnih kompozcij. Izjemnih zlasti v smislu izredne grabežljive popadljivosti mračne in melanholične atmosfere, s katero je prežet album. V »mid-eight« pasažah je vse polno dramatičnih muzikaličnih modulacij in izjemenga dialoga med klaviaturami in kitaro. John Norum naravnost blesti s pretanjeno oblikovaniimi solažami, kjer striktno skrbi za vzdrževanje drama teatra v točkah. V skladbi Wolves, kjer zvoči kitara posebno mastno in nižje uglašeno, dostavi eno kontrastno najbolj slikovitih ter hkrati najbolj imenitnih solaž albuma. Tudi kar se plasmaja strasti in emocij tiče. Norum je izjemen. Znova izjemen in s svojim delom znova potrjuje svojo izjemno mojstrstvo velikega kitarskega velemojstra. Od sebe daje znova najboljše kar lahko.
Europe razvijajo veskozi izjemno kuliso kombiniranja kompaktnih ktarskih fraz in čokatih Hammond linij, v prehodnih delih ali vhodnih in celo izhodnih delih skadb, pa se poslužujejo celo zvočnosti, ki vlečejo na melotron. Torej preizkušajo nekatere novosti, ki so v svetu glasbe sicer že znane, vendar to niti ni pomembo. Pomebno je to, da je »Walk the Earth« tak album, kot ga Europe še niso posneli, obenem pa je to v celoti do obisti tipski Europe album, na katerega dostavlja skupina glasbeno vsebino, na svoj najboljši kreativno artistični način.
Europe - Walk the Earth (uradni video):
na vrh