Karizmatični Jethro Tull poglavar Ian Anderson, najbolj razvpiti flavtist med rockerji, je svoj solo prvenec nameraval izdati že leta 1980, vendar mu je načrte prekrižala tedanja založba Chrysalis Records, tako da je »A« izšel kot še en Jethro Tull album, kar je bila, ob sodelovanju dolgoletnega Tull kitarista Martina Barreja, na koncu edina logična poteza. Že »A« je zvokovno nakazoval, da Andersona vse bolj vleče v svet elektronskih klaviatur in sintetičnega rocka ter stran od tradiconalnega Tull zvoka, ki je na svojstven progrockovski način koreninil v jazzu, klasični glasbi, folku in bluesu. To je postalo še bolj očitno na naslednjem Tull albumu »The Broadsword And The Beast« (1982) na katerem je Ian začel sodelovati s škotskim klaviaturistom Petrom-Johnom Vettesejem, strokovnjakom za elektronske teksture in tedanje zvočne trende s čimer sta dodobra polarizirala tedanjo Jethro Tull bazo privržencev.
Ianove popolnoma nepotrebne nakane, da bi Jetro Tull, ki so bili nekoč porok za glasbeno inovacijo, zveneli podobno kot Depeche Mode in sorodni bandi ter se dokončno podali v elektronski art rock so kasneje rodile »Under Wraps« (1984), najslabši studijski album v zgodovini banda, še prej pa je Ian leta 1983 v sodelovanju z Vettesejem izdal svoj solo prvenec z naslovom »Walk Into Light«. Slednji je bil nekakšna, recimo temu, nekoliko manj brutalna, elektronska uvertura v »Under Wraps«, ki je imela nasplošno bolj malo pozitivnih trenutkov. Med slednje je vsekokar spadalo dejstvo, da je bil Ianov vokal tedaj na vrhuncu, zato je kultni flavtist lahko odpel nekatere vokalne linije, katere dandanes, po popolnem zlomu njegovega glasu leta 1985, ne more več odpeti niti v sanjah.
Pravega bobnarja na »Walk Into Light« seveda ni bilo, tako da je Ian, ki je poleg flavte odigral tudi kitaro in bas, uporabil kar sprogramirano ritem mašino, medtem ko sta z Vettesejem, ki je kot skladatelj asistiral na polovici del, poskrbela za vso klaviatursko sintetiko, katero je do dandanes dodobra najedel zob časa, medtem ko navdušujoče ni zvenela niti ob izidu. Ni potrebno posebej poudarjati, da Ianova produkcija njegovega solo prvenca zveni votlo in tenko, medtem ko je prevladuječa ritmična (ne)dinamičnost pogostokrat izjemno dolgočasna. O posameznih »Walk Into Light« skladbah ni mogoče povedati dosti pozitivnega, saj večina zveni nenavdahnjeno in anhronistično, medtem ko na večini del, kot je denimo »Different Germany«, prevladujejo hladnovojne tematike, ki so kasneje vladale tudi na »Under Wraps«.
Drugod, kot denimo na otvoritvenem »Fly By Night«, ki nima čisto nič skupnega z istoimensko Rush klasiko iz leta 1975, se Ian dotakne svojih vsakodnevnih, večinoma trivialnih prigod kot je v tem primeru večerno potovanje z letalom. Posamezna »Walk Into Light« dela, gledana zgolj z aranžerskega vidika, sicer sploh niso slaba in bi s pravim bobnarjem, basistom, variabilnimi klaviaturami ter precej bolj 'živo' produkcijo lahko izpadla zelo dobro, vendar so, zaradi prej omenjenih produkcijskih in tehnoloških pogojev, slabo prestala test časa. Poleg tega Ianov tradicionalno topel vokal ni nikoli našel udobnega mesta ob pretežno hladnem, elektronsko-sintetičnem zaledju, kar je razvidno tudi na najboljših »Walk Into Light« trenutkih kot so poleg »Fly By Night« še »Made in England«, »Toad in the Hole« ter prej omenjeni »Different Germany««.
Večina Ianovih privržencev bi najrajši pozabila na njegovo ustvarjalno obdobje med letoma 1983 in 1984, pa čeprav je bil »Walk Into Light« nekoliko bolj znosen dosežek kot naslednja elektronska pošast imenovana »Under Wraps« s katero je ustvaril črni madež na sicer večinoma veličastni Jethro Tull diskografiji. Vseeno je »Walk Into Light« v primerjavi z Ianovimi kasnejšimi, mnogo bolj osredotočenimi in ambicioznimi solo albumi daleč najslabši. Slabe izkušnje z elektronskim eksperimentiranjem so Iana do druge polovici osemdesetih, ko so Jethro Tull za »Creast Of a Knave« (1987) prejeli kontroverznega grammya za 'najboljši heavy metal album', ki je bil pravzaprav nagrada za življenjsko delo, dodobra izučile, da ni več ponavljal napak, ko je za kratek čas poskušal slediti tedanjim glasbenim trendom.
na vrh