Annihilator: Waking The Fury

Le eno leto je tega in že je zunaj njihov nov izdelek. Zategadelj so bile skrbi z moje strani upravičene. Kako za vraga bodo pesmi sploh dodelane? Da ne bom priča še eni kopiji "Carnival Diablos" in podobna vprašanja sem si ob tem zastavljal. In kaj so nam postregli fantje z najnovejšim izdelkom? Preskok med prejšnjo nekoliko zasanjano "Carnival Diablos" in "Waking The Fury" je več kot očiten. Vse pesmi so brezkompromisno ostre, nobenih akustičnih vložkov ali akustičnih introv ter outrov ni zaslediti, pa tudi nobenega inštrumentala. Celoten izdelek pomeni le absolutni gas do konca in ostrina na katero nas je skupina razvadila ob svojih prvih dveh kreacijah, se v enkratnem ravnovesju s klasičnimi prvinami heavy metala (vplivi Judas Priest, Iron Maiden), zopet vrača.

Za moj okus je tale izdelek (od vseh Annihilator stvaritev) pod roko Jeffa zdaleč najbolje sproduciran, še posebej kar se tiče živosti albuma. Kitare so v ospredju, močno navite pod taktirko divjega kompresorja. Priča smo enkratnim prehodom štopanja akordov in ustvarjanjem krajših pavz, kar dviguje atmosfero na plošči temu pa "slepo" sledi ritem linija. Zvok činel se v pavzah izgublja nekje v neskončnosti, do izraza pa ob tem pride tudi reverb efekt na kitarah ("Striker"). Očitno je Jeffu uspelo končno sestaviti pravi team, ki izraža novo svežino ter v njem kar vre novih idej in želja po ustvarjanju.

Celoten album krasi v pesmih stalno menjavanje ritmov, tempa, raznovrstnost prehodov na bobnih ter pestra uporaba izraznih činel povratnika Randalla Blacka, katerega kombinacija z mojstrom bas kitare Russom Bergquistom, vrača bend k slovesu ene najbolj predrznih in dovršenih ritem linij metal glasbene scene vseh časov. Še vedno "sveži" Joe Comeau na vokalih nam zopet pokaže vse svoje pevske sposobnosti. Seveda je uporabljen tudi efekt distorziranega vokala, ki ga je moč občutiti v pesmi "Fire Power", kar je super, saj se začetni "nebeški" riff okrepljen s klasično Annihilator tercet melodijo, prevesi ob vključitvi vokala v popolno prizemljenje. Zopet smo priča enkratnemu ravnovesju.

Jeff je zopet vse pesmi mojstrsko okrasil z različnimi kitarskimi vražami, ki so sposobne zrasti le na njegovem zeljniku. In solažce? Fantastično, o tem ni potrebno izgubljati besed. Izredno ugaja solaža v komadu "My Precious Lunatic Asylum", če omenim le najljubšo. Vse je odigrano z jajci, nobenega kompromisa, band demonstrira popolno predanost glasbenemu ustvarjanju. Svoboda kreacije, to!

Edini malo komercijalnejši trik (pri tem si predstavljajte agresivneši AC/DC riff) na plošči je "Nothing To Me", ki je v bistvu pospešeni "Shallow Grave" (iz prejšnje plošče), a brez štopanja glavnega riffa. Začetni mid-tempo ritem nam daje slutiti, da bo to še ena pesem v stilu "Carnival Diablos" iz prejšnje plošče. A prehod v hitri riff postavi stvari na svoje mesto. Tukaj Joeovo petje zopet močno spominja na starega dobrega Bona Scotta. Album zaključuje pesem "Cold Blooded". Kot bi se znašel z glavo v panju čebel. Ta bo potešila tudi vse tiste zagrižene thrasherje, ki bi radi na vsak način prekrstili Annihilator v "čistokrvno" in "moderno" thrash skupino.

To je izdelek, ob katerem se ni moč dolgočasiti. Annihilator vas pri tem ne bodo izpustili iz svojega objema niti za trenutek. Dobro dovolj pametovanja. Mali vražiček Jeffrey se s svojo izvirnostjo in genijalnostjo ustvarjanja riffa, vrača živ kot kdajkoli. Zopet smo lahko priča enkratni koliziji thrasha s klasičnim heavy metalom. To fantje, gas do konca!