Obrnilo se je debelih 10 let, odkar je izšel zadnji studijski album legendarne birminghamske skupine Uriah Heep. To je bil "Sonic Origami" (1998). Uriah Heep so v tem obdobju vseskozi koncertirali in prav tako izdali tudi kopico koncertnih posnetkov. Zasedba je pozimi letos doživela po daljšem časovnem intervalu izredne stabilnosti, ki je trajal skoraj 22 let, spremembo. Veliki medo Lee Kerslake je skupino zapustil, ta pa se je okrepila z mlajšim Russellom Gilbrookom.
"Wake The Sleeper" preseneti z neverjetno živo produkcijo. To je prva opazka, ki že v samem štartu konkretno oddalji novi album od fino spoliranih predhodnikov iz devetdesetih let. Občutek je kot, da bi skupina zbrala skupaj material, ki je nastal v 10. letih od "Sonic Origami" do letos, se potem nekega dne povsem nenačrtovano zaprla v studio in zelo na hitro odsekala ves material ter ga zapisala na snemalne trakove. Skupina ohranja ob tem vse svoje prepoznavne atribute, ki jim družno omogočajo pisanje povsem unikatne različice hard rock glasbe, ki si zaradi svojih posebnosti zasluži žlahtni "art" predznak. In vendar je "Wake The Sleeper" povsem drugačen in znova sveže zveneč album.
Na "Wake The Sleeper" se "vrača" znova bolj kot kdajkoli po tistih davnih časih, ko v skupini ni več Kena Hensleya, klasični Hammond žmoht. Verjetno še najbolj kot posledica dejstva, da je soavtor večine novih skladb klaviaturist skupine Phil Lanzon. Družno z Boxovim nezgrešljivim slogom igranja kitare, ki se pridno drži svojih vah-vah protez, je to pot z Lanzonovim prispevkom uspelo Uriah Heep približati zvok nove produkcije, tistim občutkom nostalgije sedemdesetih, ko se je skupina s svojimi najuspešnejšimi albumi za vselej z zlatimi črkami zapisala v zgodovino rock glasbe. To sobivanje med masivnim Hammond polaganjem klaviatur in Mickovimi značilnimi kitarskimi frazami funkcionira idealno. Lanzon je praktično črtal uporabo sinthesyzerjev pri pripravi novih aranžmajev in očitno je bila to pot politika skupine, da ustvari čim bolj naravno zveneč album. Ne le to. Uspelo jim je ustvariti enega najbolj temačnih albumov in to ne le od leta 1986 navzgor, pač pa kar celotne kariere. Ob tem se nekoliko pozna na vokalnih harmonijah, da v skupini ni več Leeja Kerslakeja, saj so te izgubile nekaj tiste značilne prefinjenosti, vendar pa tega ob mnogo bolj organskem albumu, sploh ne gre pogrešati. Shaw je standardno perfekten in izdelan tudi to pot, medtem ko so visoko melodične bas linije Trevorja Bolderja še naprej ena osnovnih pogonski sil, ki vnašajo v Uriah Heep glasbo zelo pomemben delež visoke dinamike in motivske pretočnosti.
"Wake The Sleeper" preseneti že v samem začetku, ko ga fantje načnejo s tri in pol minutnim istoimenskim inštrumentalom. Naj takoj omenim, da zna ravno ta inštrumental marsikoga motiti. Osebno ga vselej "pre-skipam" za en komad dalje. V bistvu gre za izsek enega izmed studijskih "jamm sessionov", ki se je zdel skupini zelo zanimiv. Je hrupen in kaotičen ter naoljen v pravi "hop-galop" prestavi, a njegov ponavljajoč osnovni vzorec postane kaj hitro nadležen in zato prisiljen. Skladba Overload je šele pravi začetek albuma. Boxov impresivni osnovni vah kitarski vzorec, ki kaj kmalu zraste na dinamični ritem podlogi, ko pa se vanj vključi še Shaw s svojim toplim in čutnim vokalom, je Uriah Heep magija enkrat več rojena. Hitrejši skladbi albuma Tears Of The World, ki v začetem delu ohranja visoki korak marša albuma in Ghost Of The Ocean v drugi polovici, skozi katero sije jahajoči ritem, kot zapuščina Leeja Kerslakeja, ki celo prikliče podobne cvetke davne preteklosti kot sta Free 'N' Easy ali Easy Livin', sta uravnovešeni z večinoma skladbami srednje hitrega tempa, ki vse po vrsti nosijo visoko izdelane osnovne motive in značilno nadgrajevanje in stopnjevanje vzdušja skozi predrefren, katero eksplodira v vrhunec znotraj refrenov. Zato je to pot kar težko najti osebne favorite, kar je siceršnji standard pri Uriah Heep, kar se perfekcije zadnjih treh albumov tiče. Zaključek albuma je še posebej temačno naravnan v skalovito kotaleči se Angels Walk With You, naprej v skladbi Shadow ter War Child, ki premorejo izredno kombinacijo drama momenta. To pot kreacija te temačne atmosfere zbližuje album z Uriah Heep albumi sedemdesetih let. Izpostaviti velja tudi najdaljšo skladbo albuma What Kind Of God, ki pripoveduje o eksodusu Indijancev, kjer skupina potrdi enkrat več prefinjeno sposobnost stopnjevanja drama vzdušja. Po prvem delu, kjer izstopa zlasti vživet Shawov vokal, doživi skladba vrhunec v drugem delu, potem ko prelomi vzdušje v novo izkušnjo, izreden Mickov vzorec, kjer sta nasneti skupaj dve vah-vah liniji. Obe tvorita izredno riffovsko zaveso, ki jo utrjuje Lanzonov Hammond. Tako pričarani moment izhodnega dela skladbe oriše Against The Odds atmosfero albuma "Sea Of Light" (1995). Vsem tistim, ki ste navajeni na zvok "Sonic Origami", ali pa ste pričakovali kaj podobnega od Uriah Heep tudi z novim albumom, lahko zatrdim, da boste ta album osvajali dlje časa tistim, ki ste s predhodniki skupine neobremenjeni, pa lahko povem, da vam bo "Wake The Sleeper" v trenutku zlezel pod kožo.
Uriah Heep niso razočarali prav v ničemer z novim albumom. Uspelo jim je spraviti od sebe, nov drugačen in sveže zveneč album, z vsemi prepoznavnimi zaščitnimi znamkami, ki krasijo to skupino. Album v splošnem vsebuje manj trenutkov improvizacij ali glasbenega raziskovanja (manj je solaž, ali instrumentalne igre – zlasti so izhodni in vhodni deli skladb poenostavljeni), nekaj manj art subtilnosti in zvočne perfekcije. Za tiste, ki štejete Uriah Heep med progresivne skupine, je to manj progresiven album, v kolikor pri Uriah Heep sploh smemo govoriti o progresivnem rocku. Je pa "Wake The Sleeper" album zanimive kombinacije visoke epske melodičnosti, na katero je vezan obskurno in temačno poudarjen žmoht čvrste interakcije med kitarsko frazo in Hammond momentom, ki zbližuje "Wake The Sleeper" z magijo Uriah Heep albumov prve polovice sedemdesetih let. Gre za nov odličen album, ki s svojo kompaktnostjo in izdelanostjo neposredno izziva visoka glasbena dometa dosežkov skupine z albumoma "Sonic Origami" (1998) in "Sea Of Light" (1995). "Wake The Sleeper" je album, ki sproža ob poslušanju posebna občutja in navdušenje v odkrivanju enkratne Uriah Heep magije, ki traja in traja, fantje pa z njim še zdaleč niso rekli zadnje besede. Oh, ko bi se ta magija lahko danes vsaj za trenutek dotaknila tudi izrazno povsem izpraznjenih Deep Purple.
na vrh