Doors, The: Waiting For The Sun

Že z dvema silovito popularnima albuma, se je skupina The Doors tokrat znašla pod močnim pritiskom pri produciranju svojega tretjega albuma Waiting For The Sun. Zahtevna publika je od njih na eni strani terjala "hit", na drugi pa artistični izdelek in tako so se The Doors to pot ujeli med dva pola. Večino materiala so uporabili že na prvih dveh albumih, zato so morali do rezultatov priti v studiu, kar se jasno pozna tudi na sami kvaliteti albuma.

Torej hit, ki so ga vsi tako nestrpno pričakovali od skupine je na koncu le prispel in sicer s skladbo "Hello I Love You", ki se na albumu nahaja na prvem mestu. Oguljena melodija in trivialno besedilo je The Doors povzročilo sicer velik uspeh, vendar je potlačilo tisto intelektualno podobo, ki so si jo ustvarili s prejšnjima albuma. Povrhu vsega je mnogo kritikov trdilo, da so melodijo izmaknili hitu "All Day and All of the Night" legendarne skupine The Kinks. Res je, da so The Doors bili oboževalci The Kinks, vendar je bila kakršnakoli analogija zgolj naključje. Tematika albuma se v večini nanaša na ljubezen. Zimska ljubezen, poletna ljubezen, divja ljubezen, najina ljubezen, ulica ljubezni, kot da so tudi sami The Doors končno popustili hippijevskemu vplivu, ki se je v tistem času tako zelo širil. Še večje razočaranje doživimo, če primerjamo album s prejšnjima, ki izražata originalnost, veliko domišljije in predvsem predstavljata neko celoto in smiselnost. Prav to je tisto kar lahko na Waiting for the sun najbolj pogrešamo. Res je Morrisonov glas lepši in bolj pod nadzorom, vendar preprosto nas ne prevzame na takšen način kot na preteklih dveh albumih. Kar zadeve še poslabša je to, da prvič dobimo občutek, da so meje ustvarjanja omejene tudi za skupino The Doors, kljub vsej njihovi domiselnosti.

Album je nežnejši in bolj romantičen in vsekakor ni to kar so kritiki in oboževalci pričakovali od skupine. Da pa so to še vedno stari The Doors je predvsem razvidno iz treh tipičnih skladb in sicer po prvi Morriosnovi res politični protivojno usmerjeni stvaritvi "The Unknown Solider", pri kateri so del, ko vojak čaka na smrtni strel na odru izvajali tako, da je Kriegerjeva kitara predstavljala puško, ki je izstrelila "zvočni metek", Morrison pa se je ob strelu zgrudil na tla, še bol revolucionarni "Five to one" z odličnim blues rifom, ki je tih klic k uporu mladih ter "Not to touch the Earth", ki je le kratek insert iz 133-vrstične kompozicije, ki nosi naslov "The Celebration of the Lizard". Slednja prikazuje Morrisonovo večno hrepenenje po tem, da bi ga začeli priznavati kot poeta in ne le kot rock zvezdo. Izstopata mogoče še "Spanish Caravan" kjer nas impresionira Kriegerjeva akustična kitara z latino pridihom in podobami življenja Romov ter " My Wild Love", ki jo spremljajo skandiranje in ritmično ploskanje, tiho mrmranje pa ustvarja strah vzbujajoče ozadje. Manjšo omembo pa si zaslužijo balade kot so "Love Street", žalostinka "Sumer's Almost Gone", ki se nadaljuje v "Wintertime Love" ter "Yes, The River Knows" s sicer odličnim jazzy kitarskim vložkom in pa "We Could Be So Good Together", ki pravzaprav razen provokativnega besedila ni prav nič posebnega.

Za nekatere je to še vedno odličen album, toda prave The Doors oboževalce je krepko razočaral. Res pa je tudi, da je bila večina skladb posnetih v veliki naglici in sploh v težkih okoliščinah, saj je Morrisonovo pitje ter drogiranje postajalo vse manj znosno. Tako je glavno vlogo v skupini začel prevzemati Krieger, kar je vsekakor močno opazno.