Kanadski »hyperblasterji« Kataklysm se po treh letih vračajo z novim izdelkom, kar je eno leto več kot običajno in to bi lahko smatrali kot nekaj dobrega, namreč tu se pojavilo upanje, da si je skupina vzela za album več časa in premislila vse skupaj, ker zadnji albumi niso bilo pretirano izstopajoči, temveč se jih je lahko označilo kot generične kljub nekaterim svetlim trenutkom.
Tu se lahko sprva predvidi, da Kataklysm ne bodo šli v brutalne podzemeljske ekstreme, kot je bilo to prisotno na albumoma Sorcery in Temple of Knowledge. Kataklysm so z albumom Prophecy (l. 2000) vpeljali melodičnost in groove, s katero so osvojili večje množice. Še vedno so brutalni, a po drugi strani so polni klišejev, ki jih je moč zaznati v izstopajočih refrenih s preprostimi besedili.
Kataklysm je tudi ena izmed tistih skupin, ki z vsakim albumom trdi, da je novi album najboljši izdelek njihove kariere. In tudi tokrat so trdili: »Ja, vemo, da to rečemo vsakič, a tokrat gre res za naš najboljši album!« Skratka, pričakovanja so bila tu visoka, a dolgoletni oboževalec skupine bo takšno izjavo vzel z rezervo.
Album se odpre s skladbo Fire, katere uvod deluje black metalsko, a nato skladbo eksplodira v death metal godbo, kjer seveda izstopa značilen vokal Marizia Iacona ter hiter boben. Seveda se že s prvo skladbo lahko potrdi, da Kataklysm ostajajo dobro sproducirana skupina, za kar je poskrbel kitarist skupine, za močan zvok pa je poskrbel Zeuss, od katerega se ve, kaj pričakovati, če spremljate npr. Hatebreed ali Shadows Fall. Waiting For The End To Come predstavlja vse, kar se lahko pričakuje od Kataklysm; brutalnost, melodičnost, groove, tudi melanholičnost ter izstopajočo ritem sekcijo. Bilo je rečeno, da naj bi bil album tudi bolj tehničen od prejšnjih izdelkov, a nekaj pretirano izstopajočega tu ni moč zaznati.
Pozitivna lastnost albuma je med drugim bobnanje Olivierja Beaudoina, ki se je poprej izkazal v tehnični death metal zasedbi Neuraxis. Kataklysm zaradi Olivierja, ki je za studio in koncerte zamenjal dokaj neizvirnega Maxa Duhamela, zvenijo bolj dinamično in v nekaterih instancah celo bolj tehnično. A žal se pojavi tu tudi kakšna pomanjkljivost. Nekatere skladbe so razvlečene, kot je recimo Kill the Elite. Jasna slika se pokaže s skladbo Dead & Buried, ki s ponavljanjem ene nalezljive melodije da vedeti, da skupina cilja na velike množice, kar precej spominja na sindrom Amon Amarth. Komercialno naravnanost se potrdi dokončno z zaključno skladbo Elevate, ki se ponaša z izstopajočo melanholično melodijo. S tem se občuti, da skupina cilja na večje dvorane, pravzaprav na festivalske odre.
Kanadski kvartet je ponudil album, ki dokazuje, da se skupina drži neke kvalitete, vendar ne gre za neke presežke. Kataklysm se držijo začrtanih okvirjev že več kot desetletje, kar daje na stran eksperimentiranje, nedvomno pa bo album zadovoljil oboževalce.
na vrh