"Vulture Culture" je bil še eden izmed albumov v režiji art rockovske atrakcije The Alan Parsons Project, kateri se je v anale sodobne glasbe uspel zapisati kot eden izmed najbolj atraktivnih in zanimivih prog rock-AOR hibridov. "Vulture Culture" je bil originalno zamišljen kot drugi del oziroma spremljevalec predhodnika "Ammonia Avenue" (1984), saj bi projekt po prvotnih načrtih moral iziti kot dvojna izdaja. Tovrstna ideja je bila vendarle pretirano tvegana za osemdeseta, še posebno za skupino, ki je z izidom albuma in istoimenskega super hita ""Eye in the Sky" (1982) postala svetovna pop rockovska atrakcija.
"Vulture Culture" slogovno predstavlja še nadaljnjo poglobitev v pop rockovska nedra k čemur je veliko prispevalo tudi dejstvo, da gre za edini izdelek v povesti skupine brez sodelovanja orkestra pod dirigentsko palico Andrewa Powella. Kristalno čista produkcija v domeni velikega šefa Alana Parsonsa, ki je tudi tokrat prispeval nekaj klaviaturskih delnic je, kot po navadi, osupljiva in pomembno prispeva pri izpostavitvi posameznih inštrumentalnih kreposti.
Tako kot vsi predhodni TAPP albumi tudi "Vulture Culture" vsebuje zanimiv koncept, ki je dandanes na žalost celo bolj aktualen kot ob času izida. Naslov albuma ter večina besedil se nanaša na t.i. mrhovinarsko kulturo, kar je zelo dobra metafora za moderno združbo pohlepnežev, ki se osrečujejo z nesrečo drugih pa naj si bodo to politiki, podjetniki, novinarji ali zavistni sosedi. V nasprotju z družbenokritičnim nabojem besedil, ki vsebujejo neprikriti cinizem, je vzdušje albuma ves čas pozitivistično, kar je bilo že kar nekako tipično za TAPP.
Prva polovica albuma vsebuje štiri hite med katerimi je največji komercialni uspeh, zlasti v Nemčiji in srednji Evropi, dosegel uvodni AOR zimzelen "Let's Talk About Me" z legendarnim pevcem/basistom David Patonom (ex-Pilot, Camel) na glavnem vokalu. Ta fenomenalni melodični rocker nadaljuje TAPP tradicijo izjemno močnih in energičnih otvoritvenih kompozicij. Že skorajda nesramno nalezljiv, ultra melodični refren je pospremljen s harmoničnimi vokalizacijami in nenavadno subtilnimi sintetizatorskimi teksturami skozi katere je umetelno položena mogočna kitarska linija. Patonova pevska predstava znotraj te klasike morda predstavlja celo najboljši trenutek v njegovi karieri, kljub temu, da je možakar skozi dolgoletno kariero pomagal tudi različnim drugim zasedbam ustvariti lepo število hitov.
Naslednji hit, melanholični "Separate Lives", ohranja visoko raven prvovrstnega AOR-a z dobro integriranimi ostanki art rockovskih korenin. Eric Woolfson tudi to pot dokazuje zakaj si je prislužil oznako 'ultimativnega' TAPP pevca. Nagruvana bas linija lepo povezuje osrednji sintetizatorski motiv in duhovite elektronske efekte, medtem ko Bairnsonova kitara bistveno pripomore k melodični koheziji. Visokoromantična balada "Days Are Numbers" bo gotovo všeč tudi vsem ljubiteljem skupin kot so Yes in Barclay James Harvest, saj sta obe omenjeni, legendarni zasedbi, poznani po falseto vokalih, bolj ali manj uspešno, v osemdesetih poskušale doseči tovrstno AOR magijo. Nežno melodijo, izgrajeno na mogočnih vokalnih linijah in eteričnih sintetizatoskih teksturah na posrečen način zapapricira saksofonska solaža v domeni Richarda Cottlea.
"Sooner Or Later" predstavlja že tretji poskus stvaritve super hita v slogu "Eye in the Sky" (drugi poskus je bil "Prime Time" s predhodnika "Ammonia Avenue"), saj vsebuje več kot očitno podobno kitarsko linijo pa tudi hipnotični refren je izpeljan na podobno vižo. Kljub temu ne gre za poskus kopiranja samih sebe, saj gre to pot za povsem drugačno atmosfero in ritmično ravnovesje.
Naslovna skladba je precej funkovsko usmerjena stvaritev z jazzovskim melosom k čemur pripomore naveza med odlično vokalno predstavo Lennya Zakateka in saksofonskimi pasažami. Preostale skladbe na albumu so zaradi pomanjkanja ustreznih sestavin za radijski hit ter nekoliko bolj lagodne strukture za spoznanje manj zanimive, a to še ne pomeni, da so za odmet. Inšrumental "Hawkeye" spretno izkorišča sintetizatorsko tehnologijo osemdesetih, medtem ko se dramatični "Somebody Out There" s Colinom Blunstoneom v vlogi glavnega pevca lirično navdihuje v hladnovojni paranoji. "The Same Old Sun" je karakteristična, melodramatična balada pod taktirko Woolfsonovega vokala, katera nadaljuje dolgoletno TAPP tradicijo 'slovesnih žalostink' brez kančka morebitne saharinske plehnobe.
"Vulture Culture" tudi po testu časa ostaja prvovrstna AOR poslastica, ki ne neha navduševati s svojevrstno ponudbo hipnotičnih hitov pa tudi s preostalimi, nekoliko manj profiliranimi, a zato nič manj kakovostnimi skladbami. TAPP v karieri niso izdali slabega izdelka, zato to sploh ni kakšno pretirano presenečenje. Vseeno pa "Vulture Culture" nekoliko zmanjka, da bi se uvrstil med njihove tri najboljše dosežke. V primeru, da bi bila druga polovica albuma tako navdušujoča kot prva, pa bi bila zgodba povsem drugačna. Večina prog rockovskih privržencev na albumu gotovo še danes pogreša orkester, a kljub njegovi odsotnosti so se zelo dobro znašli in dokazali, da lahko tudi v svoji najbolj komercialni različici še vedno ustvarjajo kvalitetno glasbo, ki lahko v enaki meri navduši glasbene gurmane kot širše občinstvo.
na vrh