Mariborski Patetico so v začetku novega milenija s svojo pojavo lepo popestrili slovensko prizorišče. Njihove adaptacije izvirnikov nekaterih glasbenih zimzelenov so delovale na moč edinstveno in sveže. Leta 2004 je pri založbi Sanje izšel EP »Prolog«. Skupina je imela pripravljenega več materiala za snemanje, a je naletela na težave s pridobivanjem dovoljenj za rabo avtorskih pravic. No, leta 2006 je pod okriljem iste založbe le izdala istoimenski studijski prvenec.
Kar devet let je preteklo, debelih devet let. Zasedba se vrača. To pot s pravim albumom, polnim avtorske glasbe. To je tisti pravi adut, ki daje sleherni zasedbi polno kredibilnost v delovanju. Dolgo je trajalo in splačalo se je počakati. Edinstveni in prepoznavni šarm mešanice kabaretnega šansona, korenito zabeljene s prijemi jazza in odkloni k bluesu, tudi swingu, je ob sodelovanju skladatelja Gregorja Stermeckega (v preteklosti je med drugimi sodeloval z Bilbi, Severo Gjurin in zasedbo Papir), zaobjet v enajst novih avtorskih skladb, polnih pretanjeno čutne izvedbe, mehkobe in pristnih emocij.
Nika Perunović je tiste vrste pevka, za katero bi se skupine podobne slogovne sestavljanke, kot jo nosi glasbeni dosje skupine Patetico, kar steple med seboj. Težko najdeš vokal, ki bi bil bolj pisan na kožo interpretaciji kabaretnega šansona. Prav zavoljo njene edinstvene in prepoznavne barve glasu, ki deluje »punčkasto« sramežljivo, hkrati pa v vsej mehkobni tenkočutnosti izvojuje izjemno prodornost, delujejo Patetico, kot celovito glasbeno telo, na moč posebno in edinstveno. Človeka hipoma oblije kurja polt, tako resnično funkcionira Nikin vokal, ko se polno vživlja v poezijo Roka Vilčnika. Njena vokalna pripoved te hipoma odpelje v paralelni svet.
Enajst skladb nosi pravšnji format uravnovešenega združevanja komponent muzikaličnosti in improvizacije. Nosilni instrument, ki prinaša glavnino melodije, je Berdenov klavir. Ta je tudi odgovoren za razgibavanje motivov s plejado okrasnih imrpoviazcijskih vložkov, s katerimi pa Dejan nikakor ne pretirava, pač pa vseskozi pazljivo odmerja in plasira note, da kompozicije vse po vrsti ohranjajo želeno in všečno, če ne kar hipoma dopadljivo, muzikalično in kompaktno naravo.
Zmes melanholije, pa tudi šegave lucidnosti, ostaja edinstvena premisa glasbene izkaznice skupine. Eksekucija materiala je z Nikinim vokalnim performansom fantastična. Dopolnjevanje in zaznavanje vseh gradnikov zvočne krajine deluje kemično privlačno, skozi sofisticirano igro pri izvedbi materiala pa Patetico božajo uhlje poslušalca z izredno mero pretanjenega občutka.
Naposled! Patetico s polnokrvno studijsko ploščo avtorskega materiala. Z izvrstno ploščo, ki bi morala iziti vsaj pred sedmimi ali osmimi leti. A nikdar ni prepozno. Upajmo, da skupina ohrani ustvarjalnost in da se albumu »Vse je v redu z mojo dušo« v bližnji prihodnosti pridruži nov studijski naslednik. »Vse je v redu z mojo dušo« je izjemno dobro odigran album, kar izhaja iz izredno dolge kilomterine glasbenikov in bogastva izkušenj. Iz tega sledi, da bodo koncertna srečanja s Patetico toliko slajša!
na vrh