Pisati poezijo je bilo od nekdaj pojmovano kot dejanje umetniškega odklona običajnih uniformiranih vzorcev družbenih normativiv, po katerih je velikokrat najvarnejši način ne razmišljati s svojo glavo - v kolikor kot poezijo ne podrazumevamo indoktrinirano pisanje sistemskih pisunov. Milan B. Popović je bližje pojmovanja ikonoklasta teh okostenelih form, v novovdobnem nihilističnem duhu, ko je mladim onemogočena aktivna vključitev v sistem družbenega dogajanja in spreminjanja ter premikanja zastalega voza družbe naprej, pa je občutenje pozabljenosti od Boga toliko večje. Bog je umrl in človek v svoji razsrediščenosti levitira v etru brezzračja ter težkih svinčenih oblakov, v Srbiji, ki pa si še ni povsem opomogla od izolacije ter globokih raz nedavne vojne pa je to še toliko bolj izostreno ter potencirano. Glasba in pisanje je lahko ventil in iz vrtine dušnega ranocelstva ter subjektivne percepcije počasnih obratov izmučenega sveta brizga tokrat zgoščeni zdriz težko kategorne glasbe in pretresljivih besed. Vse je v simbiozi. Dekadenca metala in rocka si je tokrat izbrala višje poslanstvo ter posegla po simbolizmu artikuliranih besed tisočerih pomenov.
Pa načnimo najprej vir besed. Milan B. Popović je predstavnik mlade sprbske struje pesnikov, ki je, poleg tega, da prazni dušne ventile prek rimanega in nerimanega gostega jezikovnega izraza, tudi kolumnist ter aktivni glasbeni aktivist. V času groteskne besedne siromašnosti ter nepismenosti mladih je eden redkih, ki kljubovalno hodi svojo pot, ki ima doslej za pasom že tri pesniške zbirke, po knjigah Molitva tetoviranog srca, Vreme brutalnih dobronamernika ter Oka da ne ispustim dah pa je napočil čas za končni frontalni obračun ter izstrelitev poezije med množice s težkometalno in rockersko artiljerijo. Če je pri nas uglasben Prešeren, so Srbi stopili že v nov milenij, Popović pa je odškrnil duri v svet paralelne realnosti.
Iz tega sveta vzporedne realnosti se kot prvi v nizu s skladbo Urlik predavijo beograjski goth metalci Abonos. Skupina že zadnjih enajst let gradi ravnovesje med raznimi glasbenimi vplivi, končni rezultat pa sestavlja operetno obogateni metal, na katerem svoj pečat puščajo močni ženski vokali Marije Dokmanović, katero subtilno dopolnjujejo pridušeni vokali kitaristov Jakše Vlahovića in Jovana Prokopića. Simbioza atmosferičnega gotha ter skoraj srednjeveškega prizvoka ekstremov pripoveduje tokrat zgodbo o stanju med sanjami in realnostjo, na meji popolnega krika osvoboditve ter tesnobnim koncem. Niz ženskih milozvočij nadaljujejo tudi novosadski doom deathovci Tales Of Dark. Šest let delovanja je bilo povsem dovolj, da je septet ljubiteljev skrajnosti izdal že tretji izdelek - po demo ploši U kori tame, debiju Fragile Monuments ter lanskoletnim izdelkom Perdition Calls se Tales Of Dark postopoma sidrajo v osrednje težišče balkanske death metal scene. Skladba Prah je zelo dovršen izdelek, na katerem se uravnovešata sladkobna jedkanica čistega vokala prelesne Jovane Karajanov ter grleni schuldinerovski vokal Arpada Takača, nekdanjega člana zasedb Anguish Sublime ter Senium. Izjemna death metal kompozicija se polni z upornostjo ponosa ter polmračnim upanjem po odhodu v boljši jutri, lepota nežnosti in groze pa daje zelo pozitivno predispozicijo za nadaljnje poslušanje. Mentalna simfonija popolnega užitka se nadaljuje z dotikom progresivne godbe, ki jo servirajo Seraphim. Žal je skupin Seraphim malo morje, poleg avstrijskih, tajskih, angleških in ameriških istoimenskih zasedb pa je srbski kvartet bolj metalsko naravnan. Povezuješ niti izpoveduje zgodbo naroda ter posameznika, emocionalna težnja k čustveni eksploziji pa se lepo linearno pripoveduje prek sladkih kitarskih solaž. Impresija kontemlativnega plazu besed na konici jezika se stopnjuje in brez morečega ponavljanja navezuje na četrti plato dojemanja. Iz Petrovca na Mlavi prihaja kvintet Backbone. Kvintet ima v žilah kerozin novejšega datuma, domala kornovski izraz pa novometalnim zanesenjakom daje potrebno ostrino, zaradi katere je Zarđao vek res fenomenalno poslušanje. Pečat šestih let jim daje potrebno sinergijo vseh elementov, nekoliko bolj suha glasbena interpretacija pa premore udarni duet kitar, masno bas in bobnarsko ritmiko ter krhko brutalen vokal pevca Nemanje. Nadaljevanje je splet stare ter alternativne linije. Alogia so izjemna zasedba iz Smedereva, katere glasbeni diskurz se plete med modernim metalom in nabildanem rocku, zasedba pa ima za pasom že tri plošče. Dopolnjevanje Alogie s Sweety, beograjsko umetnico, ki je bila nekdaj znana pod imenom Slađana Milošević si je za izpoved rim epsko dolge pesmi Izdaja (ja bih da odmorim dušu) izbere povsem druge podtone. Sweety a.k.a. Slađana Milošević, je srbski glasbeni fenomen, ki nastopa že zadnjih 33 let, vitalna dama pa premore kameleonske kvalitete, saj je v svoji karieri poleg klasike pognala še domišljen sektor za pank ter postpank in nadalje rockovsko avantgardo. Del te zvočne provokacije je tudi preimenovanje ter prehod v popolno rockovsko subverzivo. Izdaja zveni kot izrečena osebna zgodba, poosebljen upor proti pričakovanjem širših konzervativnih množic. Rezultanta je domala mračnjaški ples po sferah popolne norosti, v katerem človek hrepeni po tem, da bi nazadnje le uzl sebe. Gothovski zaključek izzveni v psihedeliji Alice In Wonderland, da se v štukaturo z balkanskimi bobni ter ritmičnim gostenjem vpletejo rapersko ostri verzi MC Iskaza. Mešanica rapa ter fragmentiranih šrapnelov metala lepo zapolnjujejo parabolo težnje k popolnemu bivanju lepo ter kljubovalno. Sinergija reaktivne mešanice dobi nadalje malce elektronskega hladu. Disparador zapojejo Pokrov iznad mene, v celoto plesa upočasnjenih senc pa je vpeta kreativna energija glabenega poeta Dušana Svilokosa, avantgardne sile srbskih kitarskih krogov. Manj suspenza izberejo Darkshines. Skupina štirih pravih dedcev ter prelesne dame iz Kragujevca premore obilico glasbenega znanja, predispozicija pa so predvsem prvinski thrash, drveče kitare, ki mu na skladbi Umiriti dan vpletejo ščepec sintetiziranega rocka. Kvintesenca bivanja skladbe je elegija oziroma izpoved prehajanja iz kaotičnega stanja popolne bolečine v nekaj bolj konstruktivnega. Ženski vokali Jelene Savković so v dvoboju z izjemnimi kitarskimi pasažami Branislava Blagojevića ter Ivana Ilića, po slišnem pa človek kar hrepeni, da bi se kitarski stampedo nadaljeval. Namesto tega sledi melodična baladna umiritev skupine Art Diler. Dok me pogledom streljaš pokaže senzualno plat glasbenega kvarteta iz Petrovca na Mlavi. Sam zahrepenim po zaostritvi občutij ter ne redčitvi s pretirano senzualnostjo. Nekakšen AOR odgovor so skupina Atlantida s skladbo Talasi. Post rockersko alternativo doda beograjski bend Amaranth. Živite li? je ambientalni senzualni izdelek, ki se ga ne bi branili niti Isis, vsekakor pa podaja slišano dobro osnovo za nadaljnje brskanje po diskografiji te skupine, ki je štiri vrstice podaljšanega haikuja integrirala v meditacijo popolnega stanja budistične zamaknjenosti v stanje satori. Umiri me, skladba v izvedbi skupine A.R. Club se vrača k ženskim podtonom. Moderna new wave psihedelija, kot svojo glasbeno ustvarjanje opisuje ta ploden kvintet, si zada epsko nalogo poseči v globine iskanja odgovorov osrednjega smisla bivanja. Altered Reality Club, kar v njihovem polnem imenu pomenijo okrajšave, si v akustiko ter pridušene vojne bobne drznejo vpletati viole ter godalni pridih. Akustika gre z roko v roko modernejšega pristopa skupine Broken Strings, ki so sicer v svoji srži alternativci in grungerji, tokrat pa so raje posegli po zvočnih minimalijah. Instant Karma v Ponosu podajo pridih Partibrejkers poetike, ponosna drža upornikov z razlogom pa zveni precej naivno in pozitivno lahkotno. Asphalt Chant so z razliko od predhodnikov precej bolj zapriseženi gotski mrakobnosti ter svinčeno počasnim ritmom. Oprost je melanholično slovo, slutnja konca pa postavlja novodobno opozicijo realnosti, normam, hierarhiji lažnih svetnikov, prerokov ter apologetov kapitalističnega kolapsa. Asphalt Chant so raje nihilisti ter pristaši konca kot nadaljevanja agonije za vsako ceno. Demether s skladbo Sunca kap preidejo v rustikalne strukture malce svetlejšega gotha, ki premore zvok orgel in širšo paleto melodike. Sladkobni vokal Dunje Deurić daje prav posebni svetli oprijem v presunljivem stanju poslavljanja. Podobe odhajanja se mehčajo. Nastopa stanje nepreklicnega konca, glasniki tega pa so Heaven Rain, ki na nekoliko bolj pompozen način v skladbi Dva iščejo svojo pot v nebohod. Človek je dvojnost nasprotij, dva principa - svetli in temni - pa v magnetizmu bizarnega ujemanja pripelje preplet poezije ter glasbe k simfoničnemu koncu.
Vreme brutalnih dobronamernika je prav to: metalska in mentalna simfonija, ki jemlje tako besede kot izbiro not ter tonov kot orodje za osebno potešitev sle po čutenju, izrekanju ter artikuliranega postavljanja sledi v prostoru in času tu in zdaj. Če je ploskev papirja ujela spisane besede kot v smisle ujete misli ter dušne ideje, je tokrat zven iz zvočnikov polnilo prostora. Poezija se je razpela v tri dimenzije, duša je zaihtela, srce zatrepetalo, ušesa pa so dobila več kot kvalitetno polnilo. Vreme brutalnih dobronamernika je lahko sredstvo promocije poezije kot tudi glasbenikov, ki bi drugače ostali marsikomu na tej strani Balkana popolna neznanka. Škoda bi bila soditi in odklonilno zavračati nekaj tako globokega, kot poezija je, samo zato, ker ste nazadnje liriko brali pod prisilo. Tokrat je ponudba pestra in precej lažja za konzumiranje, nikakor pa to ne pomeni, da se zaradi slišanega v vas ne bodo sprožili mehanizmi razmišljanja, kolesje kontemplacije in čutenja pa vas bo pahnilo v željo po še. Morda posežete po knjigi, morda po peresu ter pustite še vi svojo sled. Pero je močnejše od meča, z glasbo prepojena beseda pa močnejša in mogočnejša od napisanih nemih verzov. Vreme brutalnih dobronamernika pa je več kot le zadetek v polno! Je sploh potreben še kakšen argument več, da bi morebiti le opustili svoj odpor po srkanju žlahtne kapljice poetičnega?
na vrh