Manilla Road: Voyager

Kansaška zasedba Manilla Road je gotovo ena izmed legendarnih metal zasedb, ki je pravzaprav pomagala pri oblikovanju metal gibanja. Že leta 1977 ustanovljena skupina pa je žal tudi eden izmed najbolj spregledanih velikanov metala, saj jih pozna relativno ozek krog metal entuzijastov. Manilla Road tako še danes ostaja spregledan biser, a je prav zaradi tega pravi zaklad za nekoga, ki si upa in zna poseči še malo dlje od Iron Maiden in Judas Priest. Kultni Američani so si za precejšnjo nepoznanost nekoliko krivi tudi sami, saj se že celotno kariero potikajo po manjših, obskurnih založbah, a verjetno prav zaradi tega še danes ostajajo čisto zares zvesti samo sebi lastnemu zvoku. Manilla Road je leta 1990/91 razpadla, njen "mastermind" Mark "Shark" Shelton pa je še deloval v zasedbi The Circus Maximus, ki je leta 1992 izdala istoimensko ploščo. Založba jo je kljub nasprotovanju izdala pod imenom Manilla Road in Mark je zaradi tega za skoraj desetletje poniknil. Ob prelomu tisočletja pa se je Manilla Road znova formirala in pred nami je že peti "reunion" album, Voyager.

Manilla Road velja za ustanoviteljico žanra epskega metala in kot taka to počne še najbolje. Do epskih tem, ki segajo vse od Atlantide, Lovecraftovih mitov, arturijanskih legend, Eneide pa vse do bitke pri Termopilah, pristopajo resno, premišljeno in razdelano tako da pozabite na kakršnokoli smešenje v stilu samooklicanih "Epic Hollywood" metalcev Rhapsody (of Fire) ali kasnejših Manowar. Ameriška mešanica heavy, power in thrash metala, ki jo Manilla Road začinijo z epskimi in pompoznimi aranžmaji je postala že pravi "trademark" zvok skupine, ko pa dodajo še epsko zgodbo o vikingih okrog katerih se vrti Voyager, je lahko rezultat le, morda celo, najboljša plošča zasedbe po ponovni združitvi. Manilla Road nas s svojo štirinajsto ploščo, ki temelji na Markovi avtorski zgodbi tako popelje v 12. stoletje med hrabra severna plemena. Pogumni bojevniki pod vodstvom Holgarja ob vrnitvi v domovino razočarano spoznajo, da so njihovo ljudstvo pokristjanili. Ob neuspešnem poskusu vrnitve k poganskim koreninam, se Holgar in njegovi bojevniki odpravijo na iskanje nove poganske domovine, ki jih nazadnje pripelje vse do Mehike. Toliko le na kratko, saj je zanimiva zgodba v celoti zapisana v knjižici.

Sama glasba albuma vse od začetka do konca popolnoma ujame epsko, mistično atmosfero polno brutalnih in obenem melanholičnih delov. Uvod s Tomb of the Serpent King je že skoraj klasični Manilla Road atmosferični intro s prizvokom bližujoče se katastrofe, ki me z mističnostjo in mračnostjo vedno spomni na grozljive podobe Lovecraftovih zgodb. Brutalni masaker Butchers of the Sea nam s surovim zvokom težkih riffov in mogočnimi bobni predstavi Holgarja in njegove pomorščake. Ritem sekcija s počasnim a izredno heavy zvokom deluje kot večtonsko kladivo, komad pa še nadgradi zlobni Sheltonov vokal, ki srhljivi refren odpoje celo s krvoločnim growlom. Kitarsko virtuoznost Shelton nakaže že v prvem komadu, ki se izpelje v fantastično solažo z zares epskim prizvokom. Še več trenutkov za čupanje ob poslušanju ponuja thrashersko obarvana Frost and Fire, ki jo nosijo dinamični in spektakularni bobni in udaren galop kitare in basa, ki na trenutke spomni na začetke Iron Maiden. Mark Shelton, ki je tudi tokrat poskrbel za produkcijo vedno zagotovi, da je ta več kot odlična pa čeprav bi lahko rekli, da so zvoki iz studia Midgard skoraj primitivni, a bolj primerne produkcije Voyager ne bi mogla dobiti. Tipični trademark zlobni Sharkov vokal narekuje tudi Frost and Fire, ki jo proti zaključku na nove sfere znova ponese brezčasno zveneča solaža. Dirjajoči tempo umiri melanholična Tree of Life, ki jo začne mistična dvanajststrunska akustična kitara, skladbo pa nadaljujejo skrivnostne kitarske linije in močna, čustvena vokalna predstava, ki jima uspe še nadgraditi že tako debelo, mogočno epsko atmosfero. V komad Blood Eagle o krvavem žrtvenem obredu nas popeljejo pompozne cerkvene orgle, a jih kaj hitro preseka brutalni udarni val ritem sekcije in surovo stacatto riffanje, ki jim kot barbarska invazija izdatno pomaga agresivni in surovi Shelton. Voyager je precej introvertirana skladaba, saj nas s počasnejšim tempom in akustičnim kitaram prestavi na vikinški drakar, hitrejši tempo v nadaljevanju pa drakar zajame v nevihto in nemirna, neraziskana morja. Tako kot je oko nevihte mirno, vetrove pomiri akustična Eye of the Storm, ki jo gradi le čustveni vokal in skoraj bluesy kitarske linije, a z Return of the Serpent King kmalu zopet sledi krvavi masaker na ušesa. Hitri Conquest je prava thrasherska bojna pesem, ki je hkrati najhitrejši komad albuma in se izvrstno ujema s Sheltonovimi semi-growli. Voyager idealno zaključi Totentanz (The Dance of Death), ki nas z otožnimi akustičnimi linijami v uvodu preslika naravnost na vikinški pogreb in za konec kam drugam kot v Valhallo, zadnje počivališče vsakega vikinga, ki je pogumno umrl v boju.

Voyager je v vseh pogledih prava mala mojstrovina, ki se lahko zlahka primerja z najboljšimi izdelki prvega Manilla Road obdobja. Izredno strukturiran album, ki z udarnimi in mirnimi komadi zvesto sledi zanimivi zgodbi, je tudi inštrumentalno prava predstava odličnega tria, še vedno pa je tu nepozabni, tipični vokal Marka Sheltona. Voyager je še ena epska poslastica, ki nikakor ne sme manjkati na polici fena Manille Road, hkrati pa je to album, ki bi moral zadovoljiti vsakega še tako zahtevnega poslušalca.