Hackett, Steve: Voyage of the Acolyte

Genialni, a do tedaj precej enigmatični kitarist Steve Hackett se je kot prvi član Genesis odločil za solo kariero in že takoj na začetku glasbenemu občestvu dokazal, da je veliko več kot zgolj kitarski virtuoz. Steve je izjemno kompleksen glasbenik; vrhunski komponist in kitarist in brez dvoma je bil njegov prispevek k Genesis eden od pomembnih faktorjev njihovega uspeha. S svojo raznovrstno paleto tehnik igranja električne in akustične kitare in prepoznavnim zvokom se je za vedno vtisnil v najlepše spomine ljubiteljev klasičnih Genesis. A do svojega jasnejšega izraza, ki je potrdil njegov status glasbenega inovatorja, je Steve prišel predvsem ko je začel svojo solo kariero leta 1975, še kot član Genesis. Zato ni presenečenje, da je njegov prvi solo album nadvse uspešna zmes različnih glasbenih palet in kitarskih tehnik ter eterično simfonično obarvanega glasbenega izraza katerega so Genesis negovali v svojih najboljših časih.

Večina skladb, kar ni nenavadno, precej spominja na Steveova dela z Genesis, kar pomeni da na albumu prevladuje prvovrstni simfonični prog rock. Na albumu je poleg tega večino časa prisotna izredno intenzivna ezoterika, kar ni presenečenje saj ima "Voyage of the Acolyte" svojevrsten vir inspiracije, ki velikokrat odlikuje umetniška dela. Vsaka skladba na albumu je navdahnjena s po eno tarot karto, ki predstavlja določeno sporočilo oziroma življenjsko usodo posameznika. Očitno je bi tarot v tistem času pomemben dejavnik v Steveom življenju. Vsi "čarovniki" in "čarovnice" bodo verjetno znali razvozlati in povezati pomen kart z glasbo. Steve je okoli sebe zbral prvovrstne glasbenike, med njimi tudi sijajno ritem linijo Genesis, se pravi vrhunskega bobnarja (in dobrega pevca) Phila Collinsa in basista Mikea Rutherforda. Oba ni treba posebej predstavljati. Poleg njiju pa še nekaj odličnih glasbenikov, ki jih bo večina ljubiteljev simfoničnega prog rocka takoj prepoznalo. Skladbe tako, v pristni Genesis tradiciji, med seboj močno variirajo tako v strukturi kot zvoku. Ne glede na to pa je "Voyage of the Acolyte" popolnoma pristen in specifičen Hackettov izdelek in zato vsak govor o "izgubljenem" Genesis albumu izpade nerealno.

Album se odpre s sapo jemajočim, frenetičnim "Ace of Wands", kjer Hackett nazorno demonstrira nekaj izmed svojih najbolj kompleksnih kitarskih prijemov. Ob vrhunski pomoči svojega brata Johna na flavti (njegova tehnika je veliko agresivnejša od tiste, ki jo je uporabljal Peter Gabriel) in prvovrstnih Collinsovih bobnov, Steve nadvse domiselno vnaša svoje kitarske pasaže. Močna podlaga Rutherfordove bas kitare in zvonci pa še dodatno pripomorejo k intenzivnosti te prvovrstne kompozicije. Skladba ves čas radikalno menja svoj tempo in večino časa zveni izjemno energično, na trenutke celo agresivno. Na "Hands of the Priestess Part I" prevladuje flavta in Steveov skrivnosten in eteričen način igranja kitare, katerega je velikokrat uporabljal pri Genesis toda to pot na popolnoma drugačen način. Blaga melodija, ki odlično umirja tempo albuma in ustvari zatišje. Kajti ko nenadoma strela udari v zloglasni stolp sledi usodna sprememba in napoči konec nekega obdobja. In natanko to se zgodi v kaotično crimsoidnem "A Tower Struck Down", ki je popolnoma drugačna kompozicja kot vse kar je Steve do tedaj demonstriral pri Genesis in kjer pokaže svojo temačnejšo stran. Skozi to agresivno in kaotično kompozicijo se meša prvovrstna Rutherfordova bas linija (svoje na basu pridoda tudi Percy Jones) ter Steveove unikatne solaže skupaj z najrazličnejšimi zvoki "eksplozij" (v nekem delu celo nekdo zakašlja) in grozljivo zvenečega množičnega skandiranja, ki agresivno vzdušje privede do vrhunca. Po kaosu pa nastopi lepa zaključna pasaža na melotronu, ki povsem umiri napeto ozračje. Sledi "Hand of the Priestess Part II", ki je še bolj nežna od prvega dela. Izjemno kratka kompozicija, ki pa vseeno, predvsem preko klaviatur in flavte, ustvari intenzivno vzdušje kjer se mešata skrivnostnost in melanholika. Na skrivnostni in melanholični "The Hermit", kjer se začuti skrivnosten puščavnikov pogled Steve prvič demonstrira svoje mojstrstvo akustične kitare pa tudi pevski talent, ki je iskreno povedano dokaj povprečen, a vseeno zadovoljiv in ujemajoč z melodijo. Sledi eden vrhuncev albuma "Star of Sirius", precej kompleksna skladba, ki resnično zveni kot kaka pozabljena Genesis klasika. Svoje prav gotovo pridoda dejstvo, da na njej poje nihče drug kot Phil Collins, ki je ravno tedaj prevzel pevske vajeti pri Genesis. Svoje delo opravi odlično, zlasti pa je razveseljivo dejstvo da to pot ne poskuša zveneti kot Peter Gabriel (kot je to poskušal na začetku svoje pevske poti pri Genesis). Svoje opravi tudi vrhunska ritem linija, ki ves čas menja tempo skladbe pa izjemna flavta in klaviature. Zlasti všečni so prehodi, ki prek klaviatur in ritem linije ustvarjajo prvovrsten jazzerski klimaks in kjer Steveova kitara tvori izjemno melodično podlago (navdušuje zlasti njegovo igranje električne kitare na akustičen način). Skrivnostno vendar svetlo vzdušje nikoli ne popusti. Za "Star of Sirius" lahko rečem tudi to; najboljša Genesis skladba, ki ni bila posneta pod imenom Genesis (na albumu pač manjka Tony Banks, ki je osnova Genesis) ter ena največjih Hackettovih mojstrovin. Skladba v sebi nosi izjemno pozitivno sporočilo taka pa so tudi občutja ob njem poslušanju. Sledi še ena krajša kompozicija "The Lovers", ki je po pričakovanju grajena na nežni melodiji na akustični kitari, ki poslušalca pripravi na zaključni finale. Sledi namreč najveličastnejše delo na albumu, ki ga odlikuje mogočna mistika, ki krasi ta veličastni ep. "Shadow of the Hierophant" je prava poslastica za vse ljubitelje vrhunskega simfoničnega progresivnega rocka. Ni ga pravega ljubitelja tega žanra kateremu že ob prvem poslušanju te skladbe ne bi šle kocine pokonci. Steveu je na njej uspelo v najboljši tradiciji Genesis in zgodnjih King Crimson, predvsem prek obširne uporabe melotrona, združiti epiko, keltsko mistiko ter lepoto v popolno harmonijo. Kompozicijo odlikuje izjemno uspešna združitev večplastnih zvočnih zaves, ki jih ustvarja melotron in nadvse prilegajočega visokega, a čistega in melanholičnega ženskega operetnega vokala Sally Oldfield, sestre velikega Mikea Oldfielda. Vzdušje skladbe je ves čas izredne intenzitete in polno keltskega melosa (ob poslušanju imam v glavi ponavadi ves čas zbor druidov) k čimur prepomore izjemno menjavanje instrumentalnih sekcij in operetnih vokalov. Medtem ko operetni vokal in Steveove sekcije na kitari ves čas umirjajo vzdušje pa melotron vedno ustvarja izjemno dramatično vzdušje in na koncu tudi privede kompozicijo do dramatičnega stopnjevanja in zaključka. S svojim odličnim obvladovanjem melotrona (takšno dovršenstvo tega inštrumenta so v žanru obvladovali samo zgodnji King Crimson in klasični Genesis) Steve dokazuje za kako raznovrstnega glasbenika in komponista gre. Svečenikova senca je eno najboljših Hackettovih del, ki sodi v sam vrh žanra in je popoln način za zaključek tega odličnega in brezhibnega albuma. Svoje k odličnosti in dodatnemu mističnemu učinku albuma prav gotovo pridoda tudi sijajna naslovnica, ki odseva njegovo bistvo in je bila menda celo izbrana za naslovnico leta. Tako kot naslovnice večine njegovih kasnejših del je bila tudi ta plod Steveove žene Kim Poor.

Z najnovejšo ponovno izdajo je "Voyage of the Acoylte" dobil tudi dve dodatni skladbi. Gre za koncertno verzijo "Ace of Wands" in podaljšano verzijo "Shadow of the Hierophant". Po mojem mnenju sta oba dodatka sicer rahlo nepotrebno (tako kot na vseh podobnih mojstrovinah, ki predstavljajo popolnoma zaokroženo zvočno celoto), bolj je pomembno to da se je zvok posameznih skladb še zboljšal in postal še čistejši, vseeno pa je za zbiratelje včasih zanimivo slišati tudi kakšno redko verzijo priljubljenih skladb.

"Voyage of the Acolyte" je eden najboljših debitantnih solo albumov kakega (prog) rock glasbenika sploh in zato brez vsakega dvoma sodi med najboljše albume svojega žanra. Izredno redko se zgodi, da je že prvi album mojstrovina, a Hackettov prvi solo album je prav to. Hkrati pa je bil "Voyage of the Acolyte" šele uvod v vrsto imenitnih Hackettovih albumov, katere je skozi leta ustvaril ta veliki umetnik. Medtem ko so Genesis skozi leta vse bolj izgubljali svoje bistvo v postopni komercializaciji, pa je Hackett medtem postal nov vir navdušenja in tisti na katerega so se začeli obračati ljubitelji klasičnih Genesis. Zato vsak ljubitelji tovrstne glasbe, klasičnih Genesis in simfoničnega prog rocka, nikakor ne bi smeli ostati brez te klasike. "Voyage of the Acolyte" namreč, kljub močni diskografiji ki jo je Hackett do zdaj ustvaril, še vedno ostaja njegovo najveličastnejše delo, ki se lahko povsem enakovredno kosa z Genesis albumi iz druge polovice 70-ih ter si zato zasluži najvišjo možno oceno.