Kadar nanese beseda na Journey kitarista Neal Schona in njegove solo podvige, potem gre pričakovati album pozitivnih presenečenj! Neal Schon je leta 2012 izdal album »The Calling«. Na njem se je spogledoval s koreninami jazz rock fuzije. Izvrsten album. Nič manj izvrstno ni bil povsem drugačno nadaljevanje, ko je v lanskem maju izšel album »So U«. Ta je hardrockovsko in vokalno zaznamovan hard rock album. Z »Vortex« pa se Neal Schon znova spogleduje z jazz rock fuzijo. V osnovi je »Vortex« seveda rockovski album, ki pa se brezsramno koketira skozi osemnajst točk z elementi jazz glasbe (otvoritveno posvetilo Milesu Davisu imenovano Miles Beyond), kot tudi svetovne glasbe (El Matador, Cuban Fly Zone).
Glede na dejstvo, da se je zasedba Santana združila v postavi s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, v kateri so nosilne figure glasbeniki Carlos Santana (kitara), naš vrli Neal Schon (kitara), Gregg Rolie (klaviature), Michael Carabello (tolkala) in Michael Schrieve (bobni), je šlo od Schona takšen »vadbeni« album, kot je »Vortex«, pravzaprav pričakovati. Tako je vključil v sodelovanje za novi album tudi spremljevalno ekipo albuma »The Calling«, vključno s posebnim gostom Janom Hammerjem.
»Vortex« je Neal Schon! Od glave do pete. Tu je moč zaznati vso glasbeno esenco tega večplastno izklesanega glasbenika. Na tem albumu si vzame glasbenik duška in dejansko izrazi v polnem siju samega sebe in poda neposreden uvid v svojo glasbeno izkaznico, ki ga pooseblja. Njegov zvok je esencialen, hipoma prepoznaven. Njegov slog oziroma pristopanje k tvorbi kompozicij in solaž, toliko bolj. Instrument, ki na obeh ploščkih nadomešča vokal je kitara. Je romantična, je sanjava, ognjevita, strastna, pa tudi skrajno raziskujoča in rockovsko nevarno našpičena. Schon, ki se je pred kratkim poročil, je v novi življenjski družici našel muzo, kar ga očitno posebej navdihuje. Ob pravem času. Tako ji je posvetil dve skladbi, romantično zaljubljeni Lady M in Triumph of Love, ki hipoma razkazujeta zakaj so bili Journey posebej močni v ustvarjanju balad. Vseh 18. točk albuma dosega preko obeh ploščkov izjemno mero razgibanosti in neverjetnega čuta za plasma ultra nalezljive muzikaličnosti ter na drugi strani svobodnjaško eksperimentalnih izzivov. Oba elementa sobivata znova v briljantnem ravnovesju in ta album, poln visoko definiranih vodilnih motivov in drzno potentne igre, se vseskozi razvija v soju visoko dinamičnih preobratov vzdušij. Za hip ne dolgočasi, pa čeprav je na njem slabih 100. minut glasbe.
Prav najdaljša skladba Tortured Souls, ki jo je Schon posvetil vsem nemirnim dušam sveta, v želji da najdejo svoj mir, saj je trpljenja po svetu preveč, predstavlja v oziru združevanja melodičnih form in eksperimentalne vrednosti skozi Schonov poligon izjemnega soliranja, neposreden uvid ne le v esenco albuma »Vortex«, pač pa tudi v esenco glasbenih talentov ter mojstrstva edinstvenega Schona. Album pa sicer prednjači v nebrzdanih eskapadah jazz rockovske fuzije. Tako je Schon & Hammer Now, še en pobeg jazzrockovski fuziji v objem, z gostujočim Janom Hammerjem na klaviaturah, ki pa ga skladba NS Vortex takoj za njo v vsej osupljivi virtuoznosti še prekaša. Kdor išče kompakten rockovski rušilec, mu bo AirlinerNS910 dostavila ognjevito nevarno rally dirko.
Produkcija je živa in izjemno prijetna. Schonovi kitari nudijo klaviature nenehno izjemno oporo v ustvarjanju kontrastov in barvanju aranžmajev, na drugi strani je tu izkušeni mojster na bobnih in nekdanji član zasedbe Journey Steve Smith. Preverjeno. Kemično zaznavno učinkovanje med tremi glasbeniki.
Očitno še lep čas ne bomo dobili novega Journey albuma, saj je tu že tretji zaporedni studijski album Neal Schona, ki ob asociacijah mestoma dodobra zdraži. Le te namreč vlečejo na lik in delo znamenitih mojstrov AOR glasbe. »Vortex«, ki je izšel po vsega enem letu od izdaje predhodnika »So U«, je zelo drugačen album. Slogovno. Obenem pa ohranja veliko navdahnjenost, vse polno briljantnih idej in rešitev ter polnokorvno izzivanje kreativnega jaza neusahljivega genija, ki pripada edinstvenemu Nealu Schonu. Upajmo, da bo Schon ob takšni ustvarjalni formi in zagonu spisal v prihajajočih letih še kakšen samostojni studijski album, čeprav bi bilo lepo in skrajni čas, da se tudi Journey počasi lotijo snemanja novega albuma.
na vrh