Angleški progresivnorockovski inovatorji Soft Machine so z »Volume Two« naredili svoj prvi korak pri zvočni tranziciji iz provokativno naravnanega psihadeličnega rocka v večinoma inštrumentalno usmerjeni jazz fusion. »Volume Two« je v marsičem predstavljal tranzicijski slogovni most med pristopom njihovega psihadelično zasoljenega prvenca »The Soft Machine« (1968) in nebrzdanega jazz fusiona kakršnega so razvili na »Third« (1970). Ključni dogodek pri tovrstni zvočni spremembi je bil odhod ustanovnega basista/pevca Kevina Ayersa, ki je za preostale člane, se pravi bobnarja/pevca Roberta Wyatta in klaviaturista Mikea Ratledgea, postajal vse bolj naporen. Po njegovi 'zaslugi' so Soft Machine pred snemanjem »Volume Two« ostali brez kitarista saj so na Ayersovo zahtevo sredi leta 1968 iz banda vrgli kasnejšega The Police kitarskega mojstra Andya Summersa, ne da bi se zavedali kakšen kitarski biser so s tem dejanjem izgubili. Na koncu so tudi Ayersu počili živci zato je spakiral kovčke in se odločil začeti zanimivo in relativno uspešno solo kariero.
Kmalu zatem so Soft Machine razpadli vendar to ni trajalo dolgo saj sta Wyatt in Ratledge naposled uspela najti Ayersovega naslednika v njihovem oskrbovalcu opreme in občasnemu glasbenemu sodelavcu Hughu Hopperju. Veliki ljubitelj jazza Hopper, nekdanji član kultne zasedbe The Wilde Flowers, ki je postal eden najbolj trdoživih Soft Machine članov, je kot gostujoči basist sodeloval že na »The Soft Machine« vendar je bilo potrebno počakati na Ayersov odhod, da je končno lahko postal polnopravni del angleških glasbenih eksperimentalistov.
»Volume Two« je bil torej posnet brez kitarista in tovrstno stanje je v Soft Machine glasbi, ki je imela v tem obdobju bolj malo povezav z rockom, trajalo vse do leta 1973, ko je v band prišel Allan Holdsworth. »Volume Two« naj bi bil navdahnjen po studijski klasiki Franka Zappe »Absolutely Free« (1967) in ponekod je mogoče zaznati osnutke koncepta. Zappa je bil tisti, ki je članom Soft Machine med njihovim koncertnim potikanjem po Ameriki dobrohotno predlagal, da naj zaradi ugodnejšega finančnega deleža glede avtorskih bonitet razdelijo daljše kompozicije na krajše dele. Njegov nasvet so na »Volume Two« precej dosledno upoštevali kar pa se je že na »Third« popolnoma spremenilo.
»Volume Two« je bil razdeljen v dva sklopa, »Rivmic Melodies« in »Eshter's Nose Job«, medtem ko sta bili skladbi »As Long as He Lies Perfectly Still« ter »Dedicated to You But You Weren't Listening« nekakšno vezivno tkivo med obema kvazikonceptualnima sklopoma. Bobnarski odličnik Wyatt je po Ayersovem odhodu postal glavni vokalist na večinoma humoreskno zasoljenih besedilih tega pretežno inštrumentalno naravnanega dosežka. S slogovnim preobratom, ki ga je povzročil Ayersov odhod so Soft Machine nenadoma začeli razvijati precej bolj obskurni zvočni pristop, čeprav so bili tu in tam še vedno prisotni elementi psihadeličnega rocka oziroma psihadeličnega popa, predvsem na skladbah kot je »Dada Was Here«, »Thank You Pierrot Lunaire« ter »Have You Ever Been Green?«, ki so bile že preveč eksperimentalne za komercialne radijske valove, a imele še vedno dovolj melodičnih aranžmajev, da album kot celota še vedno izpade kot poslušalsko 'lahek zalogaj' v primerjavi z bodočimi Soft Machine podvigi, ki so večinoma namenjeni samo jazz rock fusion gurmanom.
Na drugi strani se na »Volume Two« že nahajajo poslušalsko precej zahtevni eksperimenti z divjimi improvizacijami na relaciji med ritem linijo in klaviaturami kot je denimo disonantni »Out of Tunes«, kaotični »Fire Engine Passing with Bells Clanging« ali repetativno-provokativni »Orange Skin Food«. Tu se res zaznajo določeni vplivi Franka Zappe in The Mothers of Invention. Vmes so bili posejani biseri slogovne 'zlate sredine' kot je odlični »As Long as He Lies Perfectly Still«, ki slogovno bolj spominja na Caravan kot pa na kasnejše, klasične, jazzovske Soft Machine, medtem ko »Dedicated to You But You Weren't Listening« že precej spominja na nekatere kasnejše Wyattove solo podvige. Skladba »Pig« je bila denimo nekakšen prototip tega kar je Robert ustvarjal s svojo kasnejšo, kratkotrajno skupino Matching Mole. Bodočo usmeritev je na račun divjih saksofonskih vložkov in Hopperjevih hropečih bas linij, ki so v idealni navezi z Wyattovimi bobnarskimi prehodi, moč zaznati na izvrstnih, a kratkih eksperimentalnih pustolovščinah »A Door Opens« ter »10.30 Returns to Bedroom«.
Soft Machine so se s tranzicijsko naravnanim »Volume Two« začeli na inteligenten način seliti iz sveta eksperimentalne psihadelike na improvizacijske planjave jazz fusiona, ki so kmalu postale njihov zaščitni znak. V tem oziru je »Volume Two« vsekakor predstavljal artistični napredek v primerjavi s prvencem, čeprav je imel to smolo, da ga je leta 1970 popolnoma zasenčila klasika »Third«, ki je predstavljal rojstvo klasičnih Soft Machine. Ne glede na to, da je kmalu postalo jasno, da Wyatt ne bo več dolgo njihov član kar je bilo razvidno že na »Volume Two« je bila ustvarjalna kemija te verzije Sot Machine zares na izborni ravni. Soft Machine so bili v kratkotrajni »Volume Two« postavi tudi spremljevalna zasedba na solo prvencu nekdanjega Pink Floyd kitarista/pevca Syda Barreta »The Madcap Laughs« (1970).
na vrh