Kanadska zasedba Protest The Hero buri javnost že od prvega albuma Kezia, še bolj pa od Fortress, ki še dandanes mnogim povzroča težave pri umeščanju v neko smiselno glasbeno zvrst. Tako so prihajale opredelitve, da skupina preigrava vsekakor nekaj progresivnega v navezi z metalcorom, hardcorom, punk-rockom in celo power metalom.
Preden je skupina posnela Volition, je bilo najavljeno, da se je razšla z založbo, finance za album pa je pridobila s kampanijo Indiegogo, s katero je zbrala preko 200 tisoč dolarjev, kar je bilo več dovolj za snemanje albuma (in še kaj drugega). Poleg tega pa se je skupina razšla z bobnarjem Moejem Carlsonom, ki se je poprej izkazal kot tehnično dovršen bobnar, tako da si je za snemanje albuma morala pridobiti izkušenega možakarja. Za bobnarski set se je usedel Chris Adler (Lamb of God), ki je dandanes eden izmed najbolj priznanih bobnarjev v metalski sceni, kljub temu da sama glasba Protest the Hero se krepko razlikuje od Lamb of God.
Z otvoritveno skladbo Clarity skupina pokaže, da se je vrnila na prava pota, namreč prejšnji album Scurrilous se ni dobro prijel zaradi premalo izstopajočih skladb. V 54-ih minutah je poslušalec priča kar naporni godbi. Protest The Hero se držijo kompleksnosti, kaotičnosti, neverjetne ritmike ter izstopajoče solo kitare in vokala.
Na Scurrilous je delovalo, da se PTH umirjajo, a Volition je druga zgodba. Skupina je bolj agresivna, tudi več je kričečih in krulečih vokalov, kakršni so bili prisotni na albuma Fortress. Vokalne agresivnosti sicer ni toliko, v ospredju je še vedno specifičen falsetto vokal Rodyja Walkerja, ki je mnogim tako nadležen, da bi najraje slišali le album brez vokala. Kljub nadležnosti je treba Walkerju priznati dobro domišljijo pri oblikovanju vokalnih linij. Vokalna dinamika pa je v nekaterih skladbah poudarjena z ženskim vokalom Jadee Kelly, ki s skupino sodeluje že od prvenca. A sam vokal ni edina posebnost PTH. Na albumu so prisotni nori ter pogosto živčni riffi, ki se poslužujejo ogromne mere melodike ter občasne atonalnosti. Nič čudnega, da so jim mnogi očitali navdih od Nintenda zaradi pretiravanja s tappingi, s katerimi na čase prav bombardirajo.
Izstopajoča komponenta je tudi ritem sekcija. Basist postreže z zanimivim linijami, a žal ga je končni miks postavil preveč v ozadje. Boben Chrisa Adlerja pa je nedvomno posebnost. Roko na srce, Adler se je v Lamb of God izkazal za inovativnega in natančnega bobnarja. A na Volition se izkaže tudi kot odličen poznavalec mnogih ritmov. Kljub temu da manjkajo kakšni njegovi unikatni beati, je Volition za vsakega bobnarja resnično poslastica.
Skupina je na Volition ostala zvesta svojemu pristnemu pisanju skladb, ki sprva lahko delujejo predvidljive, a zelo hitro se izkaže, da je v eni skladbi veliko informacij in nepredvidljivosti. Na tej podlagi pride tudi integracija različnih glasbenih žanrov. Tu bi lahko sprva podali metalcore elemente, ki se kažejo tudi v nenavadnih breakdownih, po drugi strani pa so prisotni punk-rock elementi, ki se najbolj očitno kažejo v skladbi Mist.
Skupina je očitno s pridobljenimi financami pridobila tudi na produkciji, ki deluje masovno, tudi sam zvok je primerno spoliran. Po drugi strani pa je na albumu prisotnih kar nekaj gostov, med drugimi eno kitarsko solažo prispeva Ron Jarzombek (WatchTower, Blotted Science). Po vsem dobrem ima tudi Volition kakšno šibkost, namreč nekatere skladbe z izstopajočimi riffi malce zasenčijo preostale, kar ne naredi najbolj popolne celote. Tudi nekatere skladbe so predolge, kar skupina poprej ni počela.
Na koncu pa se lahko le potrdi, da je Volition je še en izjemen dosežek norih Kanadčanih. Tu sicer ne gre za boljši izdelek od Fortress, a je vendar več kot dober dokaz, da imajo Protest The Hero še mnogo za povedati.
na vrh