Jazz in Slovenija rada hodita okoli z roko v roki. Še posebej, če to ni tisti tradicionalni, konzervativni jazz, temveč kaka zanimiva fuzija. Najsibo druga sestavina koktejla rock, blues, funk ali pač, kot bo tako tokrat, klasika. V bistvu je res privlačno, kako bend, o katerem je govora, torej Rok Zalokar Trio, vnaša jazzovsko improvizatorsko dušo v neko okolje klasične (klavirske) glasbe. Če to ni nekakšen znak sodobnosti in predvsem drznega spopadanja s svežo interpretacijo takšnih in drugačnih akademsko naučenih glasbenih form, potem ga ne boste našli nikjer.
V bistvu je kar dolgo trajalo, da so Rok Zalokar in neimenovana dva izdali svoj prvenec. Do prve plate so namreč vse zadeve veliko, veliko preigravali na nešteto koncertih. Vendar so vseeno nekatere končne forme komadov še vedno presenetljive, prav zaradi neskončnega improviziranja na koncertih (še posebej Zalokarja na klaviaturah). Pozna se tudi, da bend bazira na nosilcu imena, torej Roku, za razliko od recimo še enega Rokovega projekta, imenovanega Vsemogočni Mlin, ki je pravtako letos izdal svoj prvenec. Klaviature so tiste, ki načeloma začnejo in zaključijo pesem, ki prevzamejo prehode in nekakšne medstavke, v glavnem vodijo celotno zadevo. Kar pa ne pomeni, da basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar nimata na Vol. 1, kot je naslov plati, kake večje vloge. Prav nasprotno – sposobnosti obeh so res, res nazorno prikazane. In te kljub Rokovemu ospredju res izstopajo. V bistvu je velika prednost RZ3-a pred Vsemogočnim mlinom prav v tem, da vsi glasbeniki presenečajo. Ne toliko v nekih tehničnih (solo) zmožnostih, ampak v samih skladbenih strukturah, z nekimi abstraktnejšimi vlogami, z inovativnimi rešitvami, z mislijo, da so nekateri deli impro deli in nenazadnje zato, ker se morda člani Rokovega tria ne jemljejo tako resno in posledično koherentno kot člani Vsemogočnega mlina. In tako na koncu tudi izpade glasba – nekoliko nepovezana, z rdečo nitjo v tistih bolj abstraktnih sferah, a zato toliko bolj privlačno, zanimivo in nepričakovano.
Res kul je tudi, kako nek občutek klasične glasbe, na katerega težko pokažem s prstom, najde pot v ta sicer konglomeratski skupek, ki pa še vedno deluje pod domeno jazza. Predvsem se to dogaja v delih, ko je Zalokar pod glavno lučjo, ko ga Cesar in Hudoklin spremljata zgolj atmosferično in bolj kot ne le z nekimi lahnimi poudarki. V delih, ko se sicer srečajo Rokova klasična glasba in ostala dva, še posebej tolkalske ideje Cesarja, glasba zazveni skorajda kot glasba kakšnih progresivcev iz 70. prejšnjega stoletja, ampak ne čisto – ohranja nekaj svojega, nekaj, kar še vedno deluje izključno v domeni, ki jo je trio vzpostavil na začetku.
Eden od prijemov, ki omogoča toliko enih atmosferskih, žanrskih in stilističnih sprememb so zagotovo pavze. Nešteto pavz. Stopnjevalnih ustavljanj na sredi polovice komada, na polovici komada, na tričetrt tega. Včasih, a le včasih, jih je preveč. Nakopičijo se do te mere, ko ne služijo več idejam, ampak zavoru le-teh. Pa ne govorim o zavoru nekega tekočega razvijanja teme, ampak o dejanskem prenakopičenju. Po eni strani bend to krasi ter jih zaznamuje, te svojevrstne pavzice, neka stopnjevanja in poigravanja z ritmi, vzdušji in stili, kar jim tovrstno početje omogoča, po drugi strani pa res ustavi neko višjo progresijo albuma kot celote. A le včasih, in če ne drugega, so zagotovo s tem dodali nek osebni pečat, ki jih, hote ali nehote, zaznamuje kot precej unikaten bend. Morda je zato potrebno omeniti še en način prekinjanja neke naivne domačnosti - nekakšni nenadzorovani, gromki udarci po nižjetonskih tipkah Roka. Tisti s pestmi, popolnoma v stilu recimo Hiromi Uehara. Ti ne samo, da razbijajo neko tekočo zgodbo, ampak dodajo vtis temačnosti in skrivnostnosti. V bistvu v slednjih dveh tonih deluje celotna plata in tu morda obstaja največja razlika od Rok Zalokar Tria v živo - da je plata veliko temačnejša kot njihova glasba v živo. Ne zato, ker bi bila manj igriva, ampak preprosto je bolj grozeča, nekako zlovešča. In tudi to jo razloči od nekih značilnih "podobnih" bendov.
Jasno je eno – Vol. 1 je huda plata. Deluje sveže, sliši se drzno, drži v sebi toliko nekih presenečenj, nekih tematik, ki so popolnoma prevzetne – a le do takrat, ko celotno zadevo nalašč ustavijo in nas vržejo iz neke cone udobja. V tem smislu je zato Vol. 1 noro sodoben album, praktično postmoderen album, album, ki nikoli ne dovoli, da bi pozabili, da smo zunaj te glasbe, ki nas neprestano meče iz nekega vzorca, prijetne monotonosti, nenazadnje pasivnosti in povprečnosti. Slišati vse te improvizirane komade v končnem, zabetoniranem stanju je kar nekoliko čudno, vendar deluje. Deluje za to, čemur služi album kot tak, deluje pa predvsem potem kasneje - potem ko trio stopi na oder in zapolni vse razvijajoče se ideje z vsem improvizatorskim arzenalom, kar ga premore. In tega arzenala ne primanjkuje.
na vrh