Slovenski death metalci Within Destruction so kar dolgo dražili z novim albumom Void. A preden samim Void je skupina pokazala s singlom Carnage, na katerem se nahaja tudi skladba Bloodbath, nove smernice. Šlo je za več kot očiten napredek v primerjavi s prvencem. Večji poudarek je bil na brutalnosti, melodičnost je sicer še ostala, a čutilo se je, da skupina je želela nekaj več, ne le predstavljati slovensko verzijo As I Lay Dying, The Black Dahlia Murder in raznih deathcore skupin v stilu Whitechapel, kot je slišati na prvencu From the Depths. Prvenec je bil soliden začetek, čeprav je deloval na čase posiljen, kakor je značilno za kakšno adolescentno skupino, ki si želi posnemati svoje ameriške idole. Čeprav tu je treba pohvaliti WD, da ni še ena skupina, ki želi posnemati prežvečene starošolske skupine iz devetdesetih.
Z Void se godba Within Destruction precej zasuka. To dejstvo je sprva napovedala tudi apokaliptična naslovnica, katero je narisal priznani Pär Olofsson, ki je naredil naslovnice za ogromno skupin, med znanimi so recimo naslovnice za Exodus, Malevolent Creation, Aborted idr.
Glasba pove še toliko več. Po intru Dark Impairment se z naslovno skladbo izkaže, da je singel Carnage bil le nežna oblika tega, kar se sliši na Void. Void udari močno in hitro kot kakšna moderna brutalna zasedba, ki ne mara olepšav za privabljanje večje publike. V ospredju so hitri pedali in blast beati, hitre kitare, ki prisegajo na nizko uglasitev, izredno globok in močan krulež ter neusmiljeni breakdowni, ki niso razvlečeni kot pri marsikateremu deathcore bendu. Within Destruction so poprej opozorili, da se nagibajo k slam death metalu, verjetno najbolj brutalni obliki death metala dandanes. Mogoče malce tvegana poteza s tem, ko se sliši, da tu odpadejo kakšni olepšani melodični predeli in kičasti sing along breakdowni. Tudi same skladbe niso predvidljive. Počasnemu delu lahko sledi izredno hiter, ali pa obratno. Dober primer predstavlja skladba A Spiral Towards Damnation, ki brutalizacijo zaključi z atmosferičnim, klaviaturskim outrom. Do neke mere se da predvideti, kaj se lahko vse zgodi v skladbi, vendar ne v celoti. Tu izstopa recimo The Wrath of Kezziah z nalezljivo melodično kitaro v refrenu, kar je precej nepričakovano po vseh hitrih riffih, atonalnih melodijah in breakdownih.
Vsekakor se sliši pri vsakemu članu lep napredek. Bobnar Luka je postal hitrejši in nedvomno zelo izstopajoč faktor skupine. Vokal Roka Rupnika se je poglobil. Mogoče je postal malce bolj nerazumljiv, prisotni so tudi t.i. prasičji kriki, kar dela celoto toliko bolj brutalno in intenzivno. A njegov napredek je zelo očiten napram prvencu in upajmo, da si ga bo kot zgled vzela vsaka slovenska skupina, ki bo želela igrati kaj bolj ekstremnega. Kitarski riffi novega kitarista Damirja Juretiča so močni, pojavi so tudi kakšen bolj tehnično podkovan dodatek, ki celotno zadevo malce popestri. Zelo izstopajoče so v nekaterih skladbah atonalne melodije, ki dajejo skladbam raznolikost, obenem tudi atmosfero, kar dela vse skupaj toliko bolj morbidno. To se seveda lahko smatra kot pozitivno točko, ker s tem dobi album več dinamike in ne deluje, da je vse temelji zgolj na brutalnosti, kar hitro rezultira v suhoparnosti, s čimer ima težavo marsikatera skupina, ki se označuje za brutalno, a skladbe so narejene po istem kopitu. Nenazadnje svojo vlogo suvereno odigra tudi basist Janez Skumavc, ki sicer ne izstopa z nekimi svojimi vragolijami, temveč lepo zapolnjuje kitarske linije in se solidno sliši, breakdownom pa daje moč.
Na albumu so prisotni tudi gostujoči glasbeniki, ki so dandanes obrazi svetovne ekstremne metal scene. Kot gostujoča vokalista prispevata svoje kruleže Adam Warren (Oceano) in Jamie Hanks (I Declare War), ki sicer pretirano nista razpoznavna. Kitarist zasedbe Archspire, Dean Lamb, pa prispeva solažo, ki pa se nedvomno razpozna, če ste si že kdaj zavrteli kaj od Archspire. Skratka, album ponudi v svojih 35 minutah kar nekaj pestrosti.
Within Destruction vsekakor potrjujejo, da je prišlo do stilske preobrazbe. Ne le v videzu, ki temelji na daljših laseh, mišicah in tetovažah. Glasba je postala bolj brutalna, kar je razvidno, da je skupina dobila navdih ne le pri medijsko bolj priznanih skupinah, temveč tudi bolj v podzemlju, kjer je veliko več ekstremnosti. Dandanes eni bolj ekstremni obliki death metala pravijo slam, kar je vplivalo tudi na WD. Sodeč po nekaterih mnenjih se slam death metal, ki ga predstavljajo Devourment in kakšne ruske skupine, precej razlikuje od deathcora, ki je manj brutalen, bolj preprost, izstopajoč faktor pa so seveda breakdowni. Slam death metal in deathcore naj bi bili torej heterogeni zvrsti, a pred nekaj leti so se v vsem porastu deathcora pojavile tudi deathcore zasedbe, ki k zadevi pristopajo bolj brutalno, njihove skladbe pa niso bazirane na bistvu breakdowna. Dober primer tega sta Ingested in Acrania, ki so deathcore prepakirali in dali vedeti, da je deathcore lahko še kako brutalen. Podoben vzorec je zaslediti sedaj tudi pri Within Destruction, ki z uporabo deathcore elementov dokazujejo, da sta lahko slam death metal in deathcore homogena. Verjetno pa to dejstvo potrjuje tudi zvočna slika, ki je jasna, na čase določeno glasbilo zveni tudi sterilno. Kakorkoli že, Within Destruction so z Void naredili velik korak naprej, ki ni poseben le za slovensko metal sceno, temveč tudi za mednarodno.
Void, ki odraža zrelost skupine, je intenziven, brezkompromisen in brutalen izdelek. Slovenska metal scena pa se lahko nedvomno pohvali z enim najbolj ekstremnih izdelkov doslej. Obenem je album tudi dober napovednik za prihodnost, WD so namreč poskusili nekaj novega, tvegali in dosegli več kot dober rezultat.
na vrh