Še ena od rock zasedb, ki preko zadnjih dveh in pol dekad razmišlja najprej preračunljivo tržno in potem skuša servirati tisto, za kar meni, da se bo dobro prodalo. Profit mora biti zagotovljen v naprej. Žal ostaja z novimi studijskimi dosežki že lep čas v senci kultnih albumov, zlasti tistih treh izdanih med letoma 1983 in 1992. Ne niso Američani, čeprav gre za surovo tržno logiko po privzeti ameriški recepturi. Dame in gospodje. Odgovor je sicer sila preprost. Def Leppard.
Kot bi sami vedeli, da z novo avtorsko glasbo ne morejo več doseči ničesar. Preizkusili so namreč docela vse, kar se je preizkusiti dalo, da bi zadržali tržno prodajni uspeh. A pravega avtorsko ustvarjalnega navdiha ni od nikoder. Zato so se znova spogledali s tistim, kar jih ohranja »pri življenju«. Oklenili so se starih časov slave in se odločili v celoti "v živo" posneti svoj kultni, z mnogimi slavospevi ovenčani in vsem nam ljubi album »Hysteria«. Album prodan do tega dne v preko 20. milijonov izvodov. Na več dnevnem koncertnem postanku v Las Vegasu. V »indoor« ambientu. Tam torej, kjer se Def Leppard praviloma posluša. Njihov zvočni perfekcionizem koncertnih nastopov, je globoko preverjeno učinkujoča Def Leppard lastnost, kakršni je tudi danes le redko katera hard rock zasedba kos.
Da ne dolgovezim. Paket dveh CDjev in enega DVDja je prerez lanskoletnega marčevsko-aprilskega izleta v Las Vegas, kjer so Def Leppard v celoti izvajali album »Hysteria« obenem pa zaokrožili spektakel s setom izvedbe raritet, zlasti starejših skoraj pozabljenih avtorskih slaščic, ki jih že dolgo časa niso izvajali v živo. V ta namen so pravzaprav za predskupino krstili kar sami sebe in se razglasili za najboljši svetovni »tribute to Def Leppard band« imenovan Ded Flatbird. Tako so sami sebi odprli koncertne večere( in po možnosti pobrali dvojni honorar). Roko na srce je prav drugi CD glavna mična točka, ki prevzema pozornost izdaji! Predvsem so zvočno in izvedbeno v novih časih točke starejših del polno nadgrajene. Mestoma na sami kompaktnejši ritmiki, kot tudi izpiljenosti vokalnih harmonij, Kontrast je seveda večji, glede na prenovljeno »Hysteria«, saj so skladbe albumov »On Through The Night«, »High 'N' Dry«, »Pyromania«, razvojne točke na poti skupine proti albumu »Hysteria«. Prvo krepostno presenečenje drugega ploščka prinaša že otvoritvena Good Morning Freedom, ki je pravzaprav izšel leta 1980, kot b stran singla Hello America. Drugi CD je združen z dveh koncertnih večerov (29.03. & 30.03.2013), kjer so Ded Flatbird nastopili v obeh nočeh s povsem različnim materialom. Nekatere cvetke pa so malo mlajše, med njimi definitivno izstopa izvedba skladbe iz albuma »Euphoria« (1999) imenovane Promises, medtem ko je Slang ("Slang", 1996) povsem pogrešljiva. Drugi plošček je točka s katero morate pravzaprav pričeti poslušati dokument »Viva! Hysteria«.
Enajst koncertov torej sredi prestižnega The Joint prizorišča oziroma »Hard Rock Hotel And Casino« v Las Vegasu (Nevada), ki so se zvrstili med 22.03.2013 in 13.04.2013! Je sploh mogoče storiti napako? Četudi jo, je ta namreč vselej mojstrsko prikrita. Če snemaš vsakega od teh koncertov in potem obdelaš celoten zalogaj naknadno, dosežeš brezmadežni zvočni sijaj.
Elliotu se je vokal z leti znižal. To ni več novost. Najpomembnejše dele, se pravi »nosilne« dele skladb, ujame mož kompetentno in suvereno, v tem ni nikakršne bojazni. Mož ostaja klena in neomajna figura velikega frontmana skupine tudi v letu 2013! Večglasne zborovske vokalne harmonije, v katere je oblečen Elliotov vodilni vokal so briljantno položene. Eden trdih preizkusov Elliotove vzdržljivosti na prvem ploščku je gotovo refren skladbe Love Bites! Elliot in ekipa ga za svoja leta še vedno izvrstno zvozijo.. Skupina zori . Tako se toni seveda z leti znižujejo, a debelijo. Postajajo vse bolj mastni. Od tod je nekaj lepotnih prilagoditev glede izhodne uglasitve. Tone je treba namreč zadeti. Zato je uglasitev nižja. Tako bi lahko za izvedbo skladbe Stagefright lahko rekli, da predstavlja na drugem ploščku gornjo mejo današnjega Elliotovega vokalnega ranga. Mejo, kjer Elliot še uspešno in kredibilno zvozi vokalne sekvence. Tiste, ki zahtevajo najvišje vokalne registre.
Lahko rečemo, da so z »Viva! Hiysteria« Def Leppard dostavili vse tisto, kar ni uspel v skladu z velikimi predhodnimi pričakovanji dostaviti leta 2011 izdani koncertni album »Mirrorball«, ki je v zvočno izvedbenem oziru, glede na zahtevane Def Leppard standarde, blago razočaral. Nasprotno pa« Viva! Hysteria« dostavlja to kar smo iskali že na »Mirrorball«. V prvi vrsti enakovredno angažiranost obeh kitaristov, v riffih, v prehodnih delih, v solažah, ob tem ne gre zanemariti, da je Vivan Campbell doživel hladno prho prav pred odhodom Def Leppard v Las Vegas, saj je v tem času izvedel, da je diagnosticiran za limfnim rakom. A zvok in izvedbena kompaktnost kvinteta na tem dokumentu tega nikakor ne razkrivata. Campbell je odlično zvozil svoje delo, lahko bi se bil namreč osebnostno povsem zlomil. Glede na »Mirrorball« nosi »Viva! Hysteria« bolj prepričljivo barvanje Elliotovega vokala z vokalnimi harmonijami ostalih članov, prav tako pa je izdatneje poudarjena organska globina zvoka izdelka, ki jo poglablja znameniti snare udarec Ricka Allena z učinkom sesipajoče detonacije, intenzificiranega z debelo basovsko nogo Ricka Savagea. Zato je tudi celotno barvanje posameznih razpoloženjskih stanj skozi koncertni dokument učinkoviteje kontrastirano, s tem pa pridobiva sam koncertni dokument na višjem iztržku dinamičnosti.
Izdaja prihaja kot naročeni obliž za vse tiste ljubitelje Def Leppard, ki zaman žive v upanju, da se bo skupina,še kdaj vrnila na avtorska polja kreacije riffov ustvarjenih v času Stevea Clarka. Ta leta se ne povrnejo več, kaj šele navdih. »Viva! Hysteria« bo zahtevnejšim rockovskim gurmanom prinesel bistveni sladkorček sladostrastja zlasti zaradi vsebine, ki jo nosi drugi plošček. Žal ostaja nekoliko boleče dejstvo to, da mora skupina tržiti staro slavo. A bolje na tak način, kot pa snemati nove studijske albume, ki so bleda senca tistega, kar so znali in zmogli ponuditi nekoč, kajne Bon Jovi?
Kar se Def Leppard tiče, ostaja le še ena reč. Lepo bi bilo če bi za hip prekinili svojo preračunljivo miselnost kapitalističnega koncepta, s katerim služijo že vrso let le s koncerti po ZDA ter Veliki Britaniji in opravili vsaj 14. dnevno turnejo po stari evropski celini. Fantje, skrajni čas je že.
na vrh