Van Der Graaf Generator: Vital

Velmožje progresivnega rocka Van Der Graaf Generator, ki so konec sedemdesetih delovali pod nekoliko skrajšanim imenom 'Van Der Graaf', so ob svojem tretjem (in na srečo) začasnem, vendar dolgotrajnem razpadu izdali dvojni koncertni album z naslovom »Vital«. To je bil njihov prvi uradni koncertni album, ki je bil posnet 16. januarja, med 'poslovilnim' nastopom v znanem londonskem klubu Marquee, tako da so dobili priložnost za slovo v resnično veličastnem slogu. Van Der Graaf so tedaj nastopili v kratkotrajni postavi, katera je poleg originalnih članov, se pravi genialnega pevca, kitarista in skladatelja Petra Hammilla ter bobnarskega velemojstra Guya Evansa, vsebovala še basista Nica Potterja, violinista Grahama Smitha (ex-String Driven Thing), gostujočega čelista/klaviaturista Charlesa Dickieja ter povratnika Davida Jacksona na saksofonih oziroma flavti. Slednji se je vrnil ekskluzivno za oba nastopa v klubu Marquee, ki sta bila obenem poslednja datuma poslovilne turneje.

Jacksonova prisotnost je obema koncertoma, kar je razločno slišno na posameznih »Vital« izvedbah, pridodala prav poseben pečat, saj se je karizmatični pihalist zelo dobro znašel v zanj sicer neobičajni družbi godal, čeprav je ravno zaradi njihove prisotnosti (ter odsotnosti originalnega klaviaturista Hugha Bantona) leta 1977 zapustil VDGG. Spremenjena postava je dolgoletne VDGG klasike odigrala na povsem svojstven način kot je bilo to značilno za klasično verzijo te kultne skupine, saj je odsotnost orgel ter prisotnost godal in sintetizatorja večini starih skladb pridodalo povsem drugačno ambientalno dimenzijo, kakršno so bili VDGG privrženci do tedaj vajeni od Hammilla in tovarišije.

Zvok peklenske VDGG pošast je v nekaterih segmentih, poleg običajne temačnosti, zvenel precej bolj umazano in neposredno kot kdajkoli prej, kar pa še ne omeni, da je na »Vital« primanjkovalo značilnih, norih improvizacij. Posamezne izvedbe imajo na račun zamazanih kitarskih akordov skorajda 'punkoiden' pečat, tako da ne preseneča, da je Peter v nekem tedanjem intervjuju napol v šali, napol zares, izjavil, da 'mu trenutno ugaja igrati na električno kitaro kot kak srborit, dokazovanja željni 15-letnik, ki neizmerno uživa ob udrihanju treh akordov'.

Nabor izvedb na tem dvojnem koncertnem posnetku, ki je izšel zgolj en mesec pred razpadom banda, je precej zanimiv, saj je vseboval kar nekaj redkih izvedb oziroma skladb, ki jih VDGG ne prej, ne kasneje, niso izvajali. Razen dobrodošlih VDGG klasik, kot so denimo melodramatični »Still Life«, epsko-kaotični »Pioneers Over C« in udarni »Killer«, so med drugim izvedli tudi Hammillovo solo skladbo »Nadir's Big Chance« z istoimenskega albuma ter tri popolnoma nove stvaritve; »Mirror Images«, »Sci-Finance«, »Door« in »Urban«.

Veliko presenečenje, kar se tiče nabora izvedb med poslovilnim nastopom v Marqueeju, je predstavljala že otvoritvena skladba, »Ship Of Fools«, ki je originalno izšla kot B-stran singla »Cat's Eye«, pa še to samo v Franciji. Večina skladb je bila odigranih na zelo surov, brutalen in neposreden način s katerim so VDGG zasenčili tudi nekatere najbolj udarne bande tistega časa (konec sedemdesetih). To se še posebno sliši na skladbah z albuma »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977), katere so bile napisane za Smithovo violino. Eden izmed takšnih primerov je »Last Frame«, ki v uvodu vsebuje dolgo violinsko improvizacijo, na kar nastopi preobrat v brutalno sekcijo sredi katere pevskemu gromovniku Hammillu vnovič popuščajo živci. Studijska verzija epske poslastice »Mirror Images«, ki vsebuje nekaj zelo lepih aranžmajev na pihalih, je kasneje, leta 1979, izšla na Hammillovem solo albumu »pH7«.

Nekoliko ironično je najbolj zanimiva izvedba na »Vital« obenem tudi njegovo največje razočaranje, če že ne glavna hiba. Odločitev, da epski magnum opus »A Plague of Lighthouse Keepers« skrajšajo za polovico in jo združijo s sicer odlično »Godbluff« (1975) klasiko »Sleepwalkers«, je bila ena redkih napačnih potez v zgodovini angleških progrockovskih legend. VDGG so celotno verzijo »A Plague of Lighthouse Keepers« v sedemdesetih  'v živo' izvedli samo enkrat (med nastopom za belgijsko televizijo), saj je bilo njeno izvajanje precej naporno in zahtevno. Karkoli izpustiti iz originalne, več kot dvajsetminutne verzije, je bila velika napaka, saj gre za konceptualni superep, pa čeprav ga »Sleepwalkers«, pred nastopom sekcije, ko bi se morale zadeve precej 'zakomplicirati', dokaj prepričljivo dopolnjuje.

 Na drugem disku je ena izmed glavnih atrakcij znanstvenofantastična odisejada »Pioneers Over C«, kjer pa se, ne glede na vrhunsko izvedbo, zelo pogrešajo Bantonove orgle. Z rahlim novovalovskim pridihom obdarjeni »Sci-Finance«, kjer z baročnimi aranžmaji še posebno blestita oba igralca godal, je deset let kasneje, kot »Sci-Finance (Revisited)«, v studijski verziji izšel na Hammillovem studijskem dosežku »In A Foreign Town« (1988). Improvizacijski vrtiljak  »Door«, ki slogovno močno spominja na Hammillove solo stvaritve iz te ere, je bil prav tako ustvarjen leta 1977 in je v studijski verziji izšel šele na kompilaciji »Box« (2000). Eden izmed bolj nenavadnih, vendar vseeno zanimivih eksperimentov je tudi venček »Urban/Killer/Urban«, kjer je band znatno okrnjeno klasiko »Killer« na premeten način združil z novo skladbo »Urban«. Morda je bilo kar nekoliko primerno, da so se Van Der Graaf v tem večeru poslovili s Hammillovo solo klasiko »Nadir's Big Chance«, protopunkovsko skladbo, ki je pošteno ogrela srca tudi tistim članom publike, ki so pripadali t.i. punk generaciji.

Imenitni koncertni dokument »Vital« je ponujal lep vpogled v to, da je tedanjo VDGG inkarnacijo kar razganjalo od neukročene energije in bojevitosti, zato je toliko težje verjeti, da je šlo za poslednji nastop progrockovskih legend pred (začasnim) razpadom. VDGG se v svojem zvočnem vizionarstvu niso nikoli ozirali na aktualne glasbene trende , kar je verjetno glaven vzrok, zakaj, razen v Italiji, nikoli niso doživeli omembe vrednega komercialnega uspeha. Po svoji vnovični združitvi leta 2005 so pravzaprav postali bolj popularni kot kdajkoli prej, vendar še vedno niti blizu in brez slehernega namena po večjem komercialnemu uspehu. Nekatere ideje, kot denimo »Nadir's Big Chance« (originalno verzijo je odigrala klasična VDGG postava), ki je, kot že omenjeno, vseboval sledove protopunka, pa so, pod Hammillovim intelektualno-vizionarskim narekom, povsem naključno zasnovali še preden je to postalo popularno. Morda je to eden glavnih razlogov, da jih tedanji mediji niso razglasili za 'dinozavre', kot so naredili v primeru večine njihovih glasbenih vrstnikov ter so obenem uživali tudi spoštovanje številnih punkerjev, katerim je ugajala njihova agresivnost ter Hammillova 'sveta preproščina', vendar obenem energičnost pri izbiri kitarskih akordov.