Vai, Steve: Visual Sound Theories

Vprašanje, ki si ga lahko ob gledanju in poslušanju omenjenega DVD-ja postavimo je: Ali se Steve Vai počasi spreminja v Franka Zappo? Na videz mu je s svojo bradico pod spodnjo ustnico že povsem podoben, sedaj pa se je "mali italijanski virtuoz", kot ga je Frank ljubkovalno poimenoval, ko je ta v začetku osemdesetih igral pri njem, lotil še komponiranja z orkestrom. Poteza močno spominja na zadnjo Zappovo avanturo z Ensemble modern in pa številne instrumentalne eskapade iz njegove vse prej kot skromne glasbene zapuščine. Kakorkoli že, Steve Vai gotovo velja za enega najboljših kitaristov našega časa, ki je s svojo kreativnostjo in razgledanostjo že zdavnaj pustil za sabo v bluesu izgubljenega Satrianija in ponavljajočega se Malmsteena, ne da bi pri tem zanemaril tehniko in hitrost, katerima v veliki meri dolguje svoj začetni uspeh.

Tokrat se je ob pomoči nizozemskega Metropole orkestra lotil predelave nekaterih svojih starejših zamisli, katerih krona je gotovo mojstrsko aranžirana pesem For the love of God, in jih spretno vpletel v širši in zahtevnejši kontekst klasičnega inštrumentarija. V tej preobleki njegova glasba, ki se je vseskozi izmikala togim prijemom sodobnega rocka, pridobi povsem nove razsežnost in doseže svoj polni zvočni potencial. To Vai potrdi tudi v intervjuju, ki nam ga v bonus paketu skupaj z dogodki iz zaodrja in pa samostojno predstavo orkestra ponuja DVD, kjer poudari, da mu je kitara, bolj kot tipično rock glasbilo, vedno pomenila učinkovito sredstvo za uresničevanje najraznovrstnejših miselnih tokov. O tem pričata tudi razširjeni priredbi skladb Answers in Libery, ki ju najdemo na njegovem najuspešnejšem albumu "Passion And Warfare" in ob orkestralni spremljavi zasijeta v povsem novi luči. Podobno ob spremljavi harfe in violin zaživi ganljiva Lotus Feet, pesem, izključena iz CD verzije, katere prvi dve noti resda močno spominjata na popularno balado Feelings, a lahko spričo zapletenih menjav tonalitet, dramatičnega vrhunca in z občutkom odigranega finala ugotovimo, da je vsaka podobnost zgolj naključna. Seveda tudi Visual Sound Theories ne skopari z akrobatskimi vložki, značilnimi za polpreteklo zgodovino, a je obenem moč skleniti, da s svojimi prefinjenimi harmoničnimi rešitvami nagovarja predvsem zrelejše poslušalce, katerim brezglavo divjanje med prečkami in že nekoliko obrabljene kitarske tehnike brez primerne podlage pomenijo kaj malo. Steve ima pod prsti že dolgo vsa orodja, ki jih potrebuje kitarski virtuoz, sedaj pa se jih je naučil tudi s pridom uporabljati. Blues legenda Keith Wyatt je pred časom dejal, da je kitarist podoben šahistu, in da je poznavanje figur ter njihovih premikov le podlaga in ne zagotovilo za dobro igro, saj je znano, da orodje še ne naredi mojstra. V luči te izjave, ki bi si jo moral za uho zapisati vsak ambicioznejši glasbenik, lahko z veseljem ugotovimo, da se Steve ni le naučil šahirati, ampak je s tem CD-jem in DVD-jem osvojil povsem nove strategije in izrazne taktike ter si končno pridobil naziv velemojstra.

Vai se torej ni spremenil v Zappo. Lahko bi rekli, da je njegovo misel vpel v nove okvirje, jo s tehničnega ter z glasbeno teoretičnega vidika dostojno nadgradil in oplemenitil ter s pričujočim izdelkom ustvaril nepozabno zvočno popotovanje, ki ga bo znalo ceniti le zahtevno uho poznavalca. Samo za glasbene sladokusce.