Le kdo bi si mislil, da se bodo prvaki nemškega progresivnega rocka po skoraj enajstih letih, kolikor jih je minilo od izida izvrstnega albuma "Ocean 2" (1998), vrnili z novim studijskim izdelkom, nedomiselno poimenovanim "Visionary", saj so jih mnogi, sploh po daljšem odhodu šefa Franka Bornemanna v producentske in založniške vode, v mislih že zdavnaj pokopali. Njihova nepričakovana vrnitev je vsekakor dobra novica za vse tiste, ki ob današnji poplavi razno raznih samozvanih prog rockovskih zasedb dvomljive kvalitete še vedno gojijo zaupanje v vse tiste progresivno rockovske pionirje, ki tudi po desetletjih ustvarjanja pustolovsko in inovativno usmerjene glasbe ostajajo zavezani svoji originalni artistični viziji. Eloy z najnovejšim dosežkom, naslovu primerno, vsaj delno izpolnjujejo tovrstno vizijo, čeprav je njihov zvočni oklep na nekaterih mestih že zaznavno načela rja, kateri se v jeseni življenjske poti pač ni bilo mogoče izogniti.
"Visionary" je posnela ista zasedba, ki se je izkazala z "Ocean 2", kar je gotovo nekoliko dvignilo apetite vsem tistim, ki so morebiti pričakovali še eno mojstrovino. Slednji se bodo morali tokrat pripraviti na precejšnje razočaranje, saj "Visionary" kronično primanjkuje predhodnikove ambicioznosti in dramatike. Na albumu prevladuje melanholična atmosfera, medtem ko je trdo rockerskih pasaž le toliko kolikor je to nujno za zapolnjevanje mogočnih simfoničnih aranžmajev, zato kot celota spada med njihove ambientalno najbolj umirjene izdelke. To ob večji variabilnosti posameznih kompozicij niti ne bi bilo slabo. Toda skladbe so si v tempu med seboj precej podobne, kar nazorno priča o vsesplošni nedomiselnosti, skorajda vsesplošni zaspanosti ritem linije. Od dolgoletnega basista Klausa-Petra Matziola česa posebnega v tem segmentu na njegova stara leta niti ni bilo pričakovati, medtem ko velik dolžnik ostaja predvsem bobnar Bodo Schopf od katerega bi privrženci gotovo pričakovali več dinamičnosti in energičnosti kot jo tokrat pokaže.
Drugi problem, ki albumu jemlje levji delež razgibanosti, je Bornemannov vokal, ki se je skozi pretekla leta precej slabo ohranil, zato ne preseneča, da se poglavar skupine pogostokrat skriva za gostujočimi vokalistkami, katere vsaj nekoliko dvigujejo vsesplošno pevsko enoličnost in nevznemirljivost. Legendarni kitarist, ki je pri petju ohranil svoj zaščitni, močni nemški naglas, se sicer trudi po najboljših močeh, da bi pričaral ustrezno space rockovsko magijo, a njegovi pevski predstavi manjka tistega elana, kakršnega so bili privrženci vajeni v preteklosti. Frankova kitarska tehnika je še vedno razred zase in eden glavnih faktorjev, ki rešujejo album pred popolnim povprečjem. V tem pogledu ostaja mojster kitarske subtilnosti in ustvarjalec inteligentno zastavljenih solaž. Pohvaliti je potrebno tudi več kot navdušujoči prispevek klaviaturskega virtuoza Michaela Gerlacha. Njegovo pletenje epskih in razgibanih simfoničnih aranžmajev je poleg kitare tisti temeljni kamen Eloy zvočne kontinuitete, ki je bil v preteklosti "kriv" za njihove najboljše dosežke.
Eloy v besedilih ostajajo zavezani svetovom znanstvene fantastike, kar res ni nobeno presenečenje za skupino, ki si je nadela ime po ljudstvu iz ene najbolj priljubljenih znanstveno-fantastičnih novel, čeprav album v nasprotju z njihovo priljubljeno prakso ne vsebuje nobenega koncepta. Nekako ironično se zdi, da na "Visionary" najboljše izpadejo prav skladbe, katere vsebujejo že slišane Eloy motive s katerimi so navduševali v svojih najboljših letih. O tem kako jim danes kronično primanjkuje novih idej, celo do te mere, da so se lotili priredb svojih preteklih standardov, najboljše priča sicer odlična verzija dolgoletne klasike "Time to Turn" z novim naslovom "The Challenge", ki je mišljena kot nadaljevanje izvirnika. Izvirni motiv so nadgradili še z za razred bolj dramatičnimi ženskimi vokalnimi harmonijami in z razširjenimi simfoničnimi aranžmaji na sintetizatorjih. Bornemmanovemu vokalu medtem manjka nekdanje čustvene ekspresije, tako da originalna verzija z istoimenskega albuma ob primerjavi še vedno izpade boljše.
Med zanimivejše dosežke spada simfonična balada "Summernight Symphony", kjer je Bornemannu poleg izvrstnih orkestralnih aranžmajev vnovič v močno podporo odličen prispevek s strani gostujočih pevk, kar je tudi glavni razlog za veličastno, vsesplošno navdušujoče vzdušje. Epski "Age Of Insanity" je eden izmed osamljenih dosežkov na albumu, ki vsebujejo tisto posrečeno Eloy ravnovesje med trdo rockerskimi frazami in simfoničnimi valovanji s pomočjo katerega izgradijo "vesoljsko" atmosfero. Ta kombinacija ima moč, da posameznika v duhu ponese na krilih njegove domišljije proti eteričnim sferam, čeprav bodo vsi dolgoletni privrženci zlahka zaznali sorodnosti z nekaterimi preteklimi stvaritvami. Tudi ritem linija je občutno bolj kreativna in potentna kot na večini preostalih skladb, medtem ko je Gerlachova solaža na Moog sintetizatorju prava poslastica za vse prog sladokusce.
Preostale kompozicije spadajo v kategorijo povprečnosti. Uvodni "The Refuge" vsebuje učinkovit vnos flavte in nekaj zanimivih trdo rockerskih kitarskih potez, a se po zaslugi monotonega Bornemannovega petja pri ustvarjanju dramatičnega klimaksa nikakor ne uspe razviti tja kamor bi se lahko. "The Secret" ima potencial nove space rockovske klasike, saj uspešno gradi na ustvarjanju eterične atmosfere za katero je v dobršni meri zaslužna posrečena fuzija raznovrstnih kitarskih fraz in simfoničnih valovanj kot tudi pravšnja uporaba vokoderja, a kaj, ko vseskozi prevladuje precejšnja ritmična enoličnost, da se vokalne "naveličanosti" niti ne omenja, tako, da se začetni potencial kmalu porazgubi. Največjo potrošnjo potenciala pa predstavlja sicer ambiciozno zastavljeni devetminutni ep "Mystery (The Secret, Part 2)", ki na začetku veliko obeta, a na koncu malo ponudi. Bornemannova dolgočasna pevska predstava v navezi z monotono ritem linijo "poskrbi", da se začetno dramatično vzdušje naglo razpoči kot milni mehurček in se prelevi v instantnost že tolikokrat slišanih motivov. Enominutna zaključna balada "Thoughts" izpade precej nedovršeno in nepotrebno, saj nikakor ne doseže želenega učinka ter pusti vtis kot, da bi se album končal nekje na sredini.
"Visionary" ni prav nič vizionarsko usmerjen album, kateremu kronično primanjkuje svežih idej, a na drugi strani vsebuje vse tiste prepoznavne elemente zaradi katerih so si Eloy prislužili mesto med progresivno rockovskim panteonom najboljših. Malo novega in veliko že recikliranega torej, kar bo zadovoljilo samo njihove najbolj goreče privržence. Članom skupine se dodobra pozna teža let, zato ne morejo več ustvarjati z nekdanjo strastjo in elanom, kar najbolj velja v primeru Bornemannovega petja. Vse to ga umešča med njihove manj zanimive, a še vedno solidne dosežke, kar na koncu niti ni tako slabo za skupino, ki je bila še nedavno z eno nogo v grobu. Tisto, kar je najbolj pomembno in kar bo marsikateremu privržencu povsem dovolj za umestitev albuma v zbirko, je to, da so v končni fazi uspeli zadržati svoj prepoznavni zvok. Na "Visionary" sicer ni nobene slabe skladbe, a tudi ničesar zares vznemirljivega ob čemer bi se lahko Eloy tudi v novem tisočletju uvrščalo med tiste redke prog rockovske pionirje, ki so še zmožni presenetiti z nečim novim.
na vrh