Pisalo se je davnega leta 1982, ko je četverica izvrstnih glasbenikov že kar s prvencem, ki nedvomno nosi korenine iz hard rocka sedemdesetih let, servirala šus v polno. To kar so Virgin Steele postali po več kot 20 letih svojega obstoja, nosi vseskozi unikatni pečat, ki se je slogovno ohranil do današnjega dne. Če boste pozorni, lahko na naslovnici ugledate vesoljsko plovilo in tik pod smernim stabilizatorjem na njem inicijalke NWAHM (mar to pomeni New Wave (Of) American Heavy Metal?). Samozavest štirih fantov je bila silna. Zavedali so se svojih slogovnih posebnosti in zagotovo verjeli v sam preboj na vrh takratne ameriške scene, ki je glede tega takrat ponujala odprta vrata.
Svež pristop, zatorej originalno ali z drugimi besedami "deviško pojeklenjeno". Še dandanes me ob poslušanju tega albuma silno preseneča, kako je slogovno odstopal za tisti čas in kako sveže še zmeraj zveni. Produkcija je v veliki meri "zgaražirana", zato je zvok strasten in surov. Njen avtor je bil že takrat David Defeis. Zvok z debelo bas linijo. Dinamični ritmični drvež s konstantno raznovrstnostjo prehodov in menjavami ritmov, kot v "Still In Love With You" z magičnim umirjenim srednjim delom, kjer lahko uživate v Sabbathovsko orientirani Jackovi solaži s pridihom bluesa. Pridih bluesa in hard rocka iz sedemdesetih (npr. v enostavnih razbijačih "Dead End Kiss" ali "Pictures On You") je občuten v vseh pesmih, kot nikoli v kasnejšem ustvarjalnem obdobju skupine. Virgin Steele so v zgodnjem obdobju precej manj komplicirali, pisali so glasbo "na tri-štiri". In kako "odgonijo" večpaletno epsko "Children Of The Storm", ki združuje tisto, kar so fantje že takoj na začetku poskušali vnesti na svojstven način: združevanje klasičnih elementov z metalom.
Kar izstopa in krasi Virgin Steele je izredna energičnost, da ne rečem erotičnost skladb, ki kar gorijo druga za drugo, v veliki meri zaradi unikatnega petja Davida Defeisa ter magije med soavtorjema večine skladb, kitaristom Jackom Starom in Davidom.
Jack Star in njegova kitara. Gibson zvok. Pred očmi imejte tipičnega rokerja sedemdesetih s hitrim triprstnim hammeringom, perfektnim občutkom za dodajanje raznovrstnih okraskov (prefinjeni poltonski zategi strun, slajdanje vzdolž vratu je samoumevno). Jack slogovno najbolj spominja na M. Schenkerja (v "Children Of The Storm" npr.). Za začetek osemdesetih neverjetno hiter v solažah in prehodih ter silno energičen v svojem odprtem rifanju.
Uvodni klasični klaviaturski del se nenadoma prelevi v naviti "Danger Zone". Pompoznost zagotovljena. Za povrhu z glam imidžom članov skupine, ki sploh ne preseneča. V tistem času se je bilo moderno šminkati. Posebej zaključni epični "Virgin Steele" začrtuje smernice, katerim je skupina sledila na sledeči "Guardians Of The Flame" (1983).
"Deviški jeklenčki" s svojim prvencem in svojim brezmadežnim entuzijazmom tudi po dvajsetih letih zvenijo razjarjeno, strastno erotično in seveda zelo živo.
na vrh