Kansas: Vinyl Confessions

Z "Vinyl Confessions" se je za legendarne ameriške progresivce Kansas začela nova, kratkotrajna era, katero ima malokateri dolgoletni privrženec skupine v lepem spominu, čeprav sta oba albuma, ki sta bila ustvarjena v tem obdobju vsebovala nekaj zimzelenih biserov na katere so lahko še danes ponosni. Band je na začetku osemdesetih zabredel v precejšnje težave, ki so imele, kako ameriško, predvsem ideološki predznak. Kitarist Kerry Livgren in basist Dave Hope sta na začetku osemdesetih postala goreča, pridigarsko nastrojena, na novo rojena Kristjana ter s svojo versko vnemo vse bolj utrujala preostale tri člane skupine.

Glavni pevec in klaviaturist Steve Walsh je imel na koncu dovolj njune religiozne mrzlice ter se raje (začasno) poslovil od skupine ter ustanovil lasten band Streets kot pa, da bi moral še naprej poslušati in v besedilih celo prepevati njune verske litanije. Na njegovo mesto je prispel John Elefante, ki je bil tako kot Livgren in Hope verski zanesenjak in kot tak neproblematičen za njuno vizijo novih, "krščanskih" Kansas. Na koncu je bilo najbolj pomembno to, da je šlo za še enega izjemnega pevca s sorodno barvo glasu kot njegov predhodnik. Elefante je svoje poslanstvo v kratkem obdobju, ki ga je preživel kot član Kansas opravil z odliko, čeprav ni posedoval Walsheve karizme.

Skladbe na "Vinyl Confessions" so v primerjavi z njihovimi stvaritvami iz sedemdesetih postale precej bolj preproste s "hitrimi", melodično rockovskimi refreni, primernimi za radijsko predavanje. Violina Robbya Steinhardta je bila produkcijsko namerno in zaznavno (za)postavljena v ozadje, kar je prav gotovo vplivalo na to, da je ta kmalu po izidu tega albuma zapustil skupino. Dandanes se marsikateri privrženec skupine sramuje, da so Kanas, ki so v sedemdesetih veljali za eno redkih ameriških rockovskih formacij 'z možgani', v začetku osemdesetih imeli več skupnega z AOR bandi tistega časa kot pa prog rockom. Med svojo mutacijo v AOR band so bili presenetljivo uspešni, čeprav nikoli niso dosegli masovnega uspeha svojih arena rockovskih rojakov ala Journey, Foreigner in Styx. Prelevitev v AOR band na "Vinyl Confessions" sicer še ni bila (do) končana, zato simfonično prog rockovske poteze s kakršnimi so navduševali v preteklosti na določenih stvaritvah še vedno pokukajo na plano pa čeprav so precej manj eksperimentalne kot v preteklosti. Besedila so stvar okusa, saj sleherna skladba vsebuje različne biblične reference.

Otvoritveni "Play the Game Tonight je uspešno nadaljeval dolgoletno Kansas tradicijo zmagovitih otvoritvenih antemov s hipnotičnim refrenom. Najbolj prepoznavna stvaritev na albumu je tudi najboljša na njem, Elefante pa že takoj dokaže, da je šlo za pevca vrhunskega kalibra, rojenega za melodično rockovske hite. Kako močno so Kansas do tedaj že zabredli v AOR vode in presekali s prog rockovsko preteklostjo nazorno ponazarja "Right Away", ki je po strukturi in vzdušju veliko bližje kakim Foreigner ali Journey kot pa Genesis ali Yes, zgodnjim vplivom skupine. Na trdo rockovskem "Fair Exchange", katerega besedilo pripoveduje o svetu pod vlado antikrista, vnovič pridejo do izraza njihova prepoznavna večglasja, ki pomešana z blues rockovskim rifom in ritmiko poskrbijo za razposajeno ozračje, čeprav skladba kot celota nikakor ne izkoristi začetnega zagona.

Odlična power balada "Chasing Shadows" je skriti biser in ena redkih skladb na albumu, ki spomni na tiste klasične, prog rockovske Kansas iz njihovega zlatega obdobja. Zaznamujejo jo presunljivi aranžmaji na klavirju, lepa melodija na akustični kitari in globoko emocionalen Elefantejev vokal. Na nekoliko bolj eksperimentalnem "Diamonds And Pearls" stresejo celo nekaj jazzovskih ritmičnih kapric na klavirju, čemur sledi čudovit inštrumentalni vložek na čelu z violinskim solom, ki za kratek čas obudi spomin na njihove zlate čase. "Face It" vsebuje monumentalen kitarski rif, katerega se ne bi sramovala večina NWOBHM bandov tistega časa, hkrati pa s solističnimi vložki na saksofonu dokazujejo, da vendarle še niso  popolnoma zatajili svojega prog rockovse korenine.

"Windows" je AOR v najboljšem pomenu te oznake in predstavlja še en spodoben energetski katalizator s številnimi melodičnimi harmonijami. Akustično usmerjena balada "Borderline" je pristna Kansas klasika, ki bi lahko nastala tudi v sedemdesetih, saj je tipičen Livgrenov melanholični umotvor, kakršne je rad ustvarjal že od klasike "Dust in the Wind" dalje. "Play On" je še en povprečen melodični rocker z nabrušeno kitarsko frazo in šelestečo sintetizatorsko linijo v ospredju. Album se zaključni z izvrstnim "Crossfire", Kansas klasiko v vseh možnih pogledih in eno najboljših stvaritev Elefante ere, katero odlikuje mogočen refren s temperamentno simfonično pasažo na violini.

"Vinyl Confessions" je dober, pretežno melodično rockovski album in boljši izmed obeh albumov iz obdobja z Johnom Elefantejem, saj je na njem še ostalo nekaj prog rockovskega manevrskega prostora za pustolovstvo in senzibilnost iz zlatih časov te pogostokrat napačno razumljene ameriške skupine. Verska besedila so pritegnila pozornost ameriške CCM glasbene industrije in jim prinesla vsaj toliko novih privržencev kot so jih izgubili s svojim nenadnim preobratom k t.i. krščanskemu rocku. Za Kansas se je začelo kontroverzno in turbulentno obdobje, ki pa se je na srečo hitro končalo.