Magnum: Vigilante

Na "Vigilante", svojem šestem studijskem albumu, so Magnum uspešno gradili na silnem uspehu nepozabne mojstrovine "On A Storyteller's Night" (1985), katera jim je prinesla svetoven sloves prvakov z misticizmom začinjenega melodičnega rocka. Temu primerno so nadaljevali s komercializacijo svojega zvoka proti skorajda čisti obliki AOR-a, kar pa za skupino, ki je bila rojena za to, da nekoč osvoji radijske valove širnega sveta, še zdaleč ni bila slaba usmeritev. Slednje je pomenilo, da "Vigilante" izžareva še večjo vsebnost tekstur sintetizatorjev, krajše skladbe in manj trenutkov za eksperimentiranje, a zato še več posluha za melodično prefinjenost posameznih aranžmajev. "Vigilante" še zdaleč ni tako epska stvaritev kot mogočni predhodnik, ki je tako rekoč tisti "popoln" Magnum album, a njegove glavne odlike se skrivajo drugje.

V primerjavi z večino popularnih AOR zasedb tistega časa so Magnum še vedno ohranili zavidljivo mero občutka za veličastne simfonične aranžmaje ter dramatične inštrumentalne intervale ter s tem dokazali, da se nikoli niso popolnoma odpovedali svojim prog rockovski koreninam. Prav tako na "Vigilante" ne primanjkuje mističnega vzdušja, tako značilnega za skupino. Skorajda ključna poteza za zvok "Vigilante" je bila ta, da sta za produkcijo poskrbela legendarni Queen bobnar Roger Taylor in David Richards. Taylorjev produkcijski doprinos, slednji je mimogrede na dveh skladbah sodeloval tudi v vlogi spremljevalnega pevca, je njihov zvok več kot opazno približal zvoku tedanje verzije Queen.

Klaviature so bile temu primerno v produkciji potisnjene precej bolj v ospredje glede na njihovo razmerje s kitaro. Kljub temu pa Tony Clarkin ni bil prav nič ležeren pri energični ponudbi svojega zaščitnega rifinga ter z navdahnjenimi solažami. Njegova kitara ves čas vzdržuje ustrezno ravnovesje med heavy rockovsko sočnostjo in arena rockovsko pompoznostjo simfoničnih tekstur klaviaturista Marka Stanwaya. Vmes pa je seveda kot vedno nepogrešljivi vokal Boba Catleya, pevca izvenserijskega kalibra, ki ne neha navduševati s svojimi energičnimi predstavami. Kar se tiče njegove interpretacije mističnih zgodb mu je od nekdaj resna konkurenca samo Ronnie James Dio (ex-Rainbow, Black Sabbath, Dio). Clarkinova besedila so se sicer tukaj opazno spremenila v korist ljubezensko izpovednih prigod, ki so prvič dobila prednost pred mističnimi bajkami in pacifističnimi sporočili. Ne gre pozabiti tudi na to, da je novi Magnum bobnar v tem času postal Mickey Barker, ki je zamenjal Jima Simpsona. Barker je postal dolgoletni član skupine in še lepo število let navduševal Magnum privržence s svojim udarnim, brezkompromisnim slogom.

Če se sprehodimo skozi posamezne skladbe, odkrijemo raznovrstne AOR dragulje in številne Magnum klasike, ki še danes ne nehajo navduševati z nalezljivimi refreni in veličastnimi melodičnimi aranžmaji. Otvoritveni "Lonely Night", prvi single z albuma, je ena izmed takšnih AOR klasik, ki poslušalca s čarobno močjo vrnejo nazaj v 80-a. S svojim romantičnim refrenom in elegantnimi aranžmaji je skorajda rojen hit. Magična power balada "Need A Lot Of Love" je prav tako še dan danes nepogrešljiv sestavni del njihovih koncertnih nastopov. Ko enkrat slišite prefinjeno kombinacijo sintetizatorskih fines, melodramatičnega kitarskega rifinga in Catleyevo izjemno srčno vokalno predstavo ni težko ugotoviti zakaj.

Odlični "Sometime Love" se ponaša z mogočnim antemičnim refrenom, duhovitimi vzorci na sintetizatorjih, navdušujočo pomočjo Rogerja Taylorja na spremljevalnih vokalih ter sočnimi Clarkinovimi kitarskimi pasažami. Na "Midnight (You Won't Be Sleeping)", drugem singlu z albuma, Clarkin ponovno demonstrira svojo ljubezen do akustične kitare s pastoralnimi akordi v uvodu, nakar odda prostor epskemu refrenu v najboljši tradiciji skupine. Nadvse zabaven je tudi vnos saksofona, katerega je odigral poseben gost Daniel Bourquin in kateri se na odličen način prilega veličastnim aranžmajem na sintetizatorjih ter kitari. "Red On The Highway", ena izmed obveznih komponent vašega avto radio predvajalnika, je nekoliko bolj brezkompromisna, heavy rockovsko usmerjena stvaritev s številnimi masivnimi prehodi bobnov in naelektrenimi kitarskimi rifi, katero najbolj zaznamuje na moč nalezljiv antemični refren ter izvrstni solaži obeh osrednjih inštrumentalnih protagonistov. "Holy Rider" je skorajda bojni poziv z udarnimi, hard rockerskimi rifi, finimi teksturami sintetizatorjev in razkačeno vokalno ekspresijo, ki uspešno izžareva tršo plat njihove zvokovne medalje.

Sledi buditeljska himna "When The World Comes Down", tretji single z albuma, pri kateri se več kot očitno sliši, da je imel pri njenem nastanku prste zraven gospod Roger Taylor, saj precej spominja na kakšnega izmed legendarnih Queen himničnih antemov. To velja tako za vzorce na sintetizatorjih kot za Taylorjeve spremljevalne vokale v buditeljskemu refrenu. Taylorju so bile od nekdaj izjemno všeč tovrstne družbeno buditeljske himne in pri svojem sodelovanju na tej Magnum klasiki je nedvomno zelo užival. Navdušuje tudi uporaba zvokov andske piščali prek vzorcev sintetizatorjev, ki skladbi dodajo še nek poseben mističen šarm.

Naslovno stvaritev, "Vigilante", pristnega AOR težkokategornika, bi se lahko z lahkoto izbralo za najboljše delo na albumu. Po razmeroma nedolžnem uvodu sledi dramatično stopnjevanje vzdušja prek veličastnih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah in sočnega kitarskega rifinga. Največje bogastvo skladbe je, tako kot pri veliki večini Magnum klasik, odličen epski refren, ki poslušalca očara s svojo melodično prefinjenostjo in ga napolni z izjemno dozo kinetične energije. Po tej melodično rockovski poslastici nastopi sanjski zaključek z "Back Street Kid", ki uteleša vse tisto, kar dela Magnum za svojevrstne odličnike melodičnega art rocka – izjemna vokalna predstava z vrhunci v dramatičnem refrenu, ognjeviti bobnarski prehodi, sočni kitarski rifing in veličastne pasaže na klaviaturah, ki poslušalca popeljejo na nepozabno in unikatno potovanje.

Težko, pravzaprav nemogoče je bilo naslediti takšno mojstrovino kot je "On A Storyteller's Night" s š enim odličnim albumom. Magnum pa je z "Vigilante" vendarle uspel veličasten podvig stvaritve še ene AOR klasike ob zvokih katere še danes vselej zaigra srce še tako zahtevnemu ljubitelju kvalitetnega melodičnega rocka. Njihov izjemno pretanjen občutek za kreiranje nalezljivih melodij s pomočjo art rockerske inštrumentalne prefinjenosti je s tem albumom odprl še eno novo poglavje v povesti AOR glasbe. Obenem pa so dokazali tudi to, da "On A Storyteller's Night" še zdaleč ni pomenil njihovega kreativnega vrhunca in da imajo na voljo še dovolj zaloge za ustvarjanje brezčasnih mojstrovin. Temeljni kamen za to, da bodo na naslednjem albumu "Wings Of Heaven" (1987), še eni nepozabni mojstrovini, ki v tej kategoriji zaseda drugo mesto v Magnum diskografiji ("On A Storyteller's Night" ostaja pojem zase), dokončno dosegli svoj kreativni in komercialni vrhunec, je bil položen. Povsem dovolj, da si "Vigilante" zasluži naslov enega izmed najboljših AOR albumov vseh časov.