Paul Gilbert ne bi bil Paul Gilbert, če ne bi presenečal. Usekani genij, eden najhitrejših in nasploh najzanimivejših kitaristov rock ere, nadalje mož, ki ima za seboj bleščeče komercialne uspehe z Mr. Big in ki ne taji agresivnih ekscesov, ko v ospredje stopijo njegovi Racer X, je tudi mož, ki šele s samostojnimi deli razkriva svojo pravo glasbeno širino.
Zabava, ali v Gilbertovem primeru raje pristna »zajebancija«, je bila vselej prvo vodilo izdelkov Paula Gilberta. V tem oziru lahko stlačiš Gilberta v isti koš s Satrianijem in Vaiem. A le v tem. Tudi, ko opazuješ Gilberta na odru, je jasno, da je igranje kitare zanj v prvi vrsti popolna zabava. Če v tem ne najdeš smisla, se instrumenta raje ne dotakni. Niti poglej ga raje ne. Ker pa smo od Paula Gilberta vajeni ekstremno hitre preciznosti v kitarski igri, ki jo možakar prej ko slej dostavi na slehernem studijskem izdelku, je »Vibrato« toliko večje presenečenje, saj se je Paul z novim albumom odločno oddaljil od tistega, kar bi od njega pričakovali, tudi po zadnjih dveh studijskih izdajah »Fuzz Universe« (2010) in »Silence Followed By A Deafening Roar« (2008) – z obema omenjenima albumoma je Paul gostoval tudi (skupno dvakrat) v Ljubljani.
Na »Vibrato« se Paul ne predstavlja kot nepremagljivi kitarski superheroj in/ali obvezni metalski robavs, pod katerim se lomijo kitarski vratovi in ki, ko se spogleda s kitarskim ojačevalcem, vse stavi na številko 10. Obrnil se je h koreninam. K jazz rock fuziji, prežeti z bluesom in funkom (naslovna skladba)! Kako prosim? To vendar ni aktualno! Hvala bogu. Ne ravno Gilbertova osnovna »špura« glasbenega izrazoslovja, sploh, če k temu dodaš na albumu odločno primes blues glasbe, pa vseeno. Mojster je mojster. In tak mojster se lahko preizkuša v vsem. Igra lahko karkoli. Gilbert si je priredil vse točke novega albuma tako, da se čuti, da jih igrajo njegovi unikatni prsti. Nihče drug. In iz vseh teh poizkusov zbližanja z energijsko vibracijo dobrih starih časov, ko so po Zemlji lomastili Frank Zappa (na Zappa trike, križane z melodijo The Beatles retorike, opomnijo že otvoritvena »Enemies In Jail« ali vokalne linije naslovne skladbe), Mahavishnu Orchestra, Return To Forever ali celo Jeff Beck v svoji »Wired« fazi, je idejno vselej prepričljivo pronicljivi Gilbert kot prekaljen aranžer iz svojega rokava znova potegnil zmagovit poker asov ter iz zgodbe o »Vibrato« odšel kot zmagovalec.
»Vibrato« je silno sproščen, zabavno navihan izdelek, kjer se Gilbert v prvem planu predaja prvinskim občutjem in kreaciji »polnovibrantnih« razpoloženjskih stanj. »The Pronghorn« deluje med izzivi nove plošče kot točka najbolj adventivno odprtega duha, kjer je jazz simbolike toliko, da se skladba razvija popolnoma nepredvidljivo in s pridihom spontanosti. Prikličite iz spomina spontane jam točke z Gilbertom na koncertu leta 2010 v Ljubljani in jasno vam bo, na kaj merim. Že na »Fuzz Universe« turneji je bilo jasno, kam meri Gilbert z naslednjim izdelkom. Na konec albuma »Vibrato« so dodane tri priredbe, in to koncertne verzije. Vse tri so bile tudi vključene v repertoar koncertnega nastopa Paula Gilberta v Ljubljani leta 2010. Torej jih je izvajal v sklopu svoje »Fuzz Universe« turneje. »Roundabout« je priredba Yes originala (naveza vokalnih harmonij ob pomoči Tonnyja Spinnerja deluje superiorno), v novi avtorski »Rain And Thunder And Lightning« se čutijo celo vplivi preigravanja Yes klasike. Potem je tu predelava »I Want To Be Loved« Willieja Dixona in za zaključek AC/DC klasika »Go Down«, ki je tako z izdajo albuma »Vibrato« postala verjetno najbolj natančno odigrana verzija te skladbe v sončevi galaksiji.
Točka, ki bo zadovoljile tiste, ki radi osupnete nad hitrostjo Paulovega igranja ali jo pravzaprav iščete, je ujeta v »Put It On the Char«. Ta je implementirana tudi z največjo razgibanostjo uporabe različnih kitarskih tehnik, ki mora potešiti najbolj zahtevne »kitarske profesorje«.
»Blue Rondo A La Turk« med točkami albuma zagotovo izstopa. Zafrkljivosti polna mera na moč učinkovito obuja spomine na usekane eksperimentalne izlete diskografskega kataloga Paula Gilberta kot npr. »Aligator Farm«. Tu se je Gilbert osredotočil na tradicionalni ljudski melos, ki bi moral biti domačno prijazen ušesom prebivalcev Azerbajdžana ali/in Gruzije, in jih prenesel v ekstremno fuzijo eksplozivne veseloigre znamenite biblije kitarske igre, ki jo je v vseh letih aktivnosti seveda razvil povsem sam. Gre sicer za standard ameriškega jazz pianista in komponista Dava Brubecka, ki pa ga je Gilbert odlično obrnil na glavo in prikrojil sebi lastnemu duhu adventivnosti kitarske igre.
Gre za kompakten izdelek, kjer se Gilbert predstavlja ne le kot ultimativni kitarski »sekač«, temveč tudi kot vokalni interpret. »Vibrato« ne pozna fragmentarnosti in eksperimentalnih izletov v čudaštva glasbenih sfer. Je prizemljen izdelek, kjer Gilbert raje previdno odmerja in razmešča število udarjenih not, kot da bi z njimi tuširal poslušalca. In to je velika prednost, saj prinaša silno dostopnost, poslušljivost, obenem pa vodilni motivi dostavijo še več zabave in se še intenzivneje dotaknejo poslušalca. Kot je sicer značilna izkaznica novega izdelka njegova slikovita jazz-rock fuzionistična razgibanost, jo po drugi plati učinkovito vežejo melodije vokalnih liniji, ki jih Gilbert polaga povsem suvereno in izdelku vzdržujejo kompaktnost. Ne smemo zaobiti odličnega učinkovanja ali kar usodno privlačne kemije partnerske naveze Paula Gilberta in njegove življenjske družice Emi Gilbert, ki skrbi za bravurozno igro klaviatur. Klaviature so denimo pomemben graditelj glavnine energijske topline, ki jo v sebi nosi vibracija erotogene blues točke Bivalve Blues. Gilbert zna biti čuten. Zna umiriti svoj gnev po eskalaciji morja notnih črtovij. Čeprav ne dosega sofisticiranosti blues mojstrov, deluje Gilbert vseskozi suvereno tudi v sferi bluesa. V »Atmosphere on the Moon« pa je preverjeno tudi sunil nekaj idej preteklih smooth jazz & blues del ameriškega kontinenta ter jih zasukal po svoje.
Zvočna obdelava albuma »Vibrato« je živa, nezloščena, namerno zamazana. Mestoma skorajda garažna. In godi. Gilbert se je odlično vživel v čase pionirstva glasbenih modrijanov univerzuma in iz svojega »notranjega otroka« znova izbezal najbolje, kar zna. »Vibrato« je odlično urezan in serviran albuma unikatne ekspresije »a la Gilbert«. Album, urezan v sozvočju znamenite »gilbertovščine«, položen v prostosučno zabavno zgodbo vibrantne dinamike razvoja dogodkov in visoke energijske pretočnosti, ki jo ponuja svobodnjaštvo fuzionističnih prijemov roka, bluesa, funka in jazza! Kot lahko tak utrip informacije glasbenega univerzuma začuti pač le Paul Gilbert!
na vrh