Ko Siddharta izda album velja pravilo, da ta dogodek pospremi gotovo vsaj ena posebnost, če ne kar nekaj posebnosti. Siddharta rada preseneča, ko poda izbrano informacijo. Gre za eno tistih skupin lahko rečemo, da skorajda za edino slovensko skupino, ki v izraznem smislu osvaja širše slovenske množice in hkrati ob tem nosi v svoji izraznosti tisti poseben kanček eklektičnega artizma samonikle avtorske biti, ki daje njihovim dejanjem vselej pečat posebnosti, unikatne edinstvenosti. So velik bend. Pravi bend. Bend, ki shaja v Sloveniji s pravim profesionalnim pristopom. Govorimo o rock bendu. O rock mainstream bendu Slovenije. Neupogljivi rock obraz je Siddharti izboril to svobodo, da se mu ni treba uklanjati trendom, da lahko spontano absorbira univerzum idej ter jih svobodno prevaja skozi svoje izrazno telo v unikaten glasbeni jezik, ki ohranja do množic občo sprejemljivost, a hkrati jemlje nov korak artističnega zorenja skupine.
Album "VI" je kot prvo album dvopomenskega naslova. Šesti po vrsti, če pa šestico zapišeš v obliki rimskega števila, ni težko razbrati, da je kot "vi" namenjen množici. Kot se je zapisalo v gornjem odstavku, pa le album "VI" sam po sebi ne zadošča. Njegova polna absorpcija obvezno sliši skupaj z dvojnim DVDjem "Stadion Stožice". Nemara se vam že svita v čem je stvar. "Vi" je namreč množica, ki se je zbrala, dne 18.06.2011, na stadionu v Stožicah, ko je Siddharta na tem prizorišču odigrala, kot prva v povesti slovenskega rocka, koncert. Ni več novost, da ima Siddharta s slovenskimi stadionskimi prizorišči zelo dobre izkušnje. Ker vsi dobro vemo, da je zasedba ob vsej prevoženi kilometrini danes naoljena, kot pravi perpetuum mobile, ko gre za vprašanje odrske interpretacije, jo torej spremlja izjemna samozavest. In ker je ekipa v teh letih že dalj časa nespremenjena, se v prepletu kemičnih vezi konsolidirala do optimuma, je vselej vredno glasbo tako kipeče energije ujeti na zvočni nosilec. Zato se je zasedba odločila koncert posneti. Vendar pa to pot ni šlo za običajni repertoar. Poleg železnih klasik, so fantje uvrstili vanj 12. povsem novih skladb, ki jih še nikdar uradno niso izvajali pred tem v živo. To je za Slovensko ozemlje novosti, saj tega pred Siddharto še ni preizkusil nihče. In več. Poleg dvojnega DVDja na katerem je zabeležen celotni koncert, se je zasedba odločila, da bo nove skladbe izdala v obliki studijskega albuma, za izvirnike pa izbrala prav njihovo izvedbo na stadionu v Stožicah.
Da. Vsekakor. Novi album vsebuje robusten, surov in drzen rockerski zvok. Živ. Drugače sploh ne gre tokrat! Koliko je bilo naknadnega "filtriranja" in "peglanja", si je težko predstavljati, v kolikor ne opraviš intervjuja z Rossom Robinsonom, pa vendar je z albuma v celoti odstranjen živ žav ,ki se je sproščal med koncertom s strani 10.000 glave množice koncerta. "Olepšave" torej ne zbadajo v uho. Tovrstna produkcija je potegnila za seboj sledeče. Največ je pridobila ritem linija, predvsem izstopa strumno, napeto, rožljavo, debelo bas kitara Janija Haceta, v kombinaciji z Boštjanovimi bobni nudi izjemno oporo zvočnemu zidu, ki ga tvori masivno riffovski razmaz Primoževih in Tomijevih kitar. Torej ta element je zmagovito zadihal v tovrstnem ambientu. V takšnem okolju nizanja zvočne krajine, pa delujejo to pot Tomijevi vokali bolj, kot navadno, ugreznjeni v to masivno riffovsko strukturo in ne učinkujejo s takšno izrazno impresijo, kot je bila to lastnost preteklih albumov. Prav tako je tovrstna poteza pustila posledice na izraznem dometu klaviatur. Te delujejo zelo surovo, mnogokrat pa v takšnih pogojih večinoma inferiorno, kar na določenih točkah zavira razvoj prave atmosferične grabežljivost. Vendar se to poraja le občasno. V malih odmerkih albuma. Denimo v izhodu Nora Terra, ko se vokal umakne in dobijo prostor klaviature, te nikakor ne prevzamejo primata nad kitarskim riffom, kljub odlični idejni rešitvi. Tovrstna razmestitev elementov gradnje zvoka npr. odlično godi skladbi Bonsai ali Bel labod. Prav tako se izkaže takšno zvočno okolje za pravšnje ob odlični otvoritveni Postavi se na mojo stran, ki ponudi že ob samem začetku enega vrhuncev albuma, s pedigrejem da preraste v klasiko železnega repertoarja. V pretežno nažigaškem okolju je blažja inferiornost klaviatur povsem umestni faktor, saj je to značilnost surovih posnetkov koncertnih albumov nažigavih rock skupin. Kako se to pot obnašajo klaviature na albumu v korelaciji s kitarsko frazo učinkovito razkrije uvodni motiv skladbe General. Postavi se na mojo stran ponudi takojšen odgovor, da skupini ni zmanjkalo navdiha za prepleteno kombiniranje udarnosti z nalezljivo melodijo, ki hipoma zleze pod kožo. Siddhartin zmagoviti poker asov torej. Popadljivo se zajejo pod kožo svečana Sam, Spet otrok, Bel labod, Bonsai, General. Vseeno pa v smislu aranžiranja album kakovostno niha in melodija ni vselej enako učinkovito vtkana v kolesje rock udarnosti. Tako je zaznati nekaj točk albuma, ki so manj zanimive in se nikakor ne vtisnejo pod kožo, kot denimo Malishka ali pred zaključkom Indian Boy.
Novi album nima izpostavljene raziskovalno eksperimentalne note izzivalnosti preizkušanja zvoka, kot predhodnik "Saga", kar pomeni, da je žrtvovane kanček eklektičnosti. Vendar pa je to živi album in je treba gledati drugače nanj. "Saga" je bila obogatena z mnogimi malimi dodatnimi triki minimalizmov v smislu dodatnega vzorčenja, podvajanja liniji in harmoniziranja motivov ipd. Izpostavljeni so bili kontrasti med mogočnimi zborovskimi napevi, ki so objemali Tomijev vokal. Tu tega ni. Imaš en poizkus, na enem mestu, ob natanko določeni uri. Kar si naredil, si naredil in popravnega izpita ni. Ker je Siddharta stremela za tem, da naredi drugačen album, torej neposredno zveneč navit rockovski album, ki vzpostavi prvo vez s konzumentom tako, da trka na asociacijski korteks naravnost s prebitkom adrenalinske rock n` roll naglice, je izbira njegove koncertne izvedbe pravzaprav idealna. To je metoda, ki je bila obče poznana v studiih sedemdesetih let in tako so bili posneti najboljši albumi v zgodovini rocka. Nekateri preživeli dinozavri rocka, še danes tako snemajo nove albume v studiih (Uriah Heep, Nazareth). To potrjuje o izjemni kvaliteti glasbenikov, kot tudi o veliki izkušenosti, samozavesti in pogumu. Zato je takšna poteza lova pristnega zvoka s strani Siddharte vredna vsega spoštovanja.
Vseeno pa, ko iščeš v samih skladbah tisto artistično zabelo albuma "Saga", gotovo nekaj pogrešaš. "VI" je v oziru, da se Siddharta artistično z njim ne razvijajo, skorajda korak proti "Petrolei", čeprav so zvočne aranžmajske strukture povzete po "Sagi", le da je z nami slečen, odrski zvok "Sage", brez okrasnih ornamentov in olepšav. Skladba Sam spominja na otvoritveno skladbo albuma "Saga" Narava, vsebuje tisto svečanost, ki jo je vse poln Tomijev topel, prijeten, žametast vokal, brez katerega si Siddharte ne moremo predstavljati. Poleg poenostavljenih aranžmajev, postajajo tudi verzi nekoliko poenostavljeni. Na trenutke celo banalni, kot je v skladbi General, kar v karakternem smislu album "VI" občutneje oddaljuje od globine metaforične pronicljivosti izbrane poezije preteklih albumov, še zlasti prvih treh.
Skrivnostni naslovni instrumental "VI", ki je umeščen na konec albuma, je edina prava točka eksperimenta skupine. Prvi del skladbe, ko se ta razvija do "crescenda" (tu vstopi kraval množice stadiona in pozdrav skupine), bi bil učinkovitejši v kolikor bi ga skupina vključila v uvodno "ogrevanje" pred "veliki pok" albuma z otvoritveno Postavi se na mojo stran, medtem ko nosi vklop kravala množice ob zaključku s Tomijevim "Lahko noč!" ves svoj smisel.
"VI" je album, ki ga je vredno okušati v kombinaciji z DVDjem. Tako lahko začutite, kako se obnašajo skladbe v svoji izvirni podobi v zvoku (in filmu), umeščene znotraj repertoarja preko 30 skladb. Doživeli boste dve povsem različni avanturi iste zgodbe, dve plati iste zgodbe. Le tako se vam bo sestavila prava slika novih Siddhartinih izdaj in le tako boste lahko prišli albumu "VI" do samega dna. Treba je razumeti osnovno izročilo albuma. Vi - množica je element dodatnega člana skupine, ki v interakciji s skupino generira energetski fluks s katerim se hrani zasedba, ki tako podžgana s strani množice od sebe kreira novo energetsko sliko, ki jo povratno pošilja v množico in električni krog je sklenjen. Če ponovim. Uživanje CDja in DVDja je nujno, da lahko postavite albumu "VI" pravo vrednost. Svojo vrednost.
"VI" je prišel izjemno hitro pa albumu "Saga". Bizarno karikirano gre pravzaprav za slečeno in rockovsko navito verzijo albuma "Saga". Ne glede na odlično potezo skupine, ki je znova ponudila nekaj novega na slovenskem rockovskem prizorišču, to pot Siddharta niso naredili posebnega koraka v nadgradnji in bogatenju vsebine sebi lastne art rock izkaznice, pa vseeno. "VI" je zelo dober album skupine, polne izrazne svojskosti skupine, posebne atmosfere in ne glede na to, da deluje bolj banalno kot Saga, prav tako neponovljiv. Že zaradi dejstva, da je bil v celoti odigran v enem poizkusu, pred edinstveno stadionsko atmosfero. In to dejstvo mu daje samo po sebi dimenzijo posebnega albuma v diskografiji skupine.
na vrh