Pri tem, ko mi je priromal v roke drugi album zasebde Brencl Banda, fantov iz Bistrice ob Sotli, sem si bolj samozavestno lahko pritrdil, da popolne enigmatičnosti pri premlevanju avtorske glasbe slovenskih oratorjev etno fuzije, tanga, akustičnega glasbenega prostega eksperimenta, tokrat ne bo. Saj sem fante videl na odru letošnjega festivala HISTeRIA in ja kakšnih sprememb v pristopu ne more biti, mar ne? Receptura zvestobe tradicionalnim vzorcem iz zaprašenih plošč naših dedov in babic na albumu Vetrova svatda sicer polzi iz sleherne vode, a so možje, ki so pred parimi leti vabili na Zemljin ples, tokrat namesto radoživih podtonov in veseljaštva v svoj glasbeni izraz vpihali bolj resnobne, bolj otođne podtone. Verjetno gre za fazo odraščanja in zorenja, ki pa nikakor ne načenja sladkobe in nektarja kakovostne akustične, neizumetničene godbe, namesto poustvarjanja že slišanega pa so se odločili za kakovostno nadgradnjo, pod površjem navidez istega benda pa je zače veti bolj svež veter kreativnosti in malce atipičnih prijemov. Brencli so v tem času treh letih premešali karte ter malce rošpadirali po zasedbi. Mehkoroka violinistka Polona Žalec prime samo za mikrofon, na njeno violinsko mesto pa stopi nov član zasedbe, talentirani Klemen Bračko. Ostali del glasbenega nukleusa ostaja sicer enak, le da so harmonikaš in vokalist Rok Šinkovec, kitarist Andrej Boštjančič Ruda ter karizmatični kontrabasist Matija Krivec tokrat namensko sklenili ne le zabavati, temveč skozi zadetost ljubezni koncizno popeljati poslušalstvo, ki tokrat plesalo morebiti ne bo, se bo pa lepo zasanjalo ob devetih izjemno lepo povezanih skladbah.
Celota Vetrove svatbe zvokovno spominja na izdelke iz šestdesetih ali zgodnjih sedemdesetih let, namesto slovanskega poskončnega melosa pa je kolektiv neustrašnih Brenclov tokrat poleg popevkarstva posegel po akustičnem folku, tangu, bluesu, ciganskih ritmih, pluralizem glasbenih vplivov pa seva željo po kompleksnejšem glasbenem zapeljevanju. Po tangoidnem odločem uvodu s skladbo Gustavson D, ki tempirana na bolj odločne kitarske zvoke ter harmoniko, nekje v ozadju pa se skriva še violina, ki se staplja z zvoki razvlečenih mehov (slednji niso čisto nič podalpski tokrat, z bolj iberskimi podtoni pa se začrta prostor za nadaljnjo naracijo). Že prebiranje vrstic skladbe Pismo pokaže potencial tudi kar se pripovednosti besedil tiče. Ni svetobolja in zapiranja v ozke okvire ene same pripovedi, temveč se je Ruda pri pisanju besedil očitno pri pisanju besedil in glasbe odločil razpreti več različnih registrov svoje duše. Ljubezensko pismo in metafore strastnosti, željnosti po bližini, poljubih, ne zveni osladno, saj je v sicer srce parajočem kontekstu violine, kitare in harmonike začutiti ob obsotelskem narečju začutiti malce cinizma, sarkazma, humornosti, zadržani tempo pa se ob izteku očitno prelevi v bolj srečen zaključek. Fant je bil, očitno, pri gruljenju serenade, uspešen, saj sta za tango vedno potrebna dva. In bolj baladno začinjeni Tango ponudi strateški ženski odgovor. Polonin glas zazveni, kot bi polzel iz starih zaprašenih zvočnikov, kitare in violinski picikato pa lepo boža ušesa. Razposajenega stampeda ali burkaškega duha s prvenca tokrat ni zaznati, senzualni violinski solistični vstavki pa so skrbno odmerjeni, da ne presežejo mere tistega »ravno prav«. Dramaturško domišljeni splet skladb se nato nadajuje s posedanjem Na vrtu. Kompozicijski briljanti dopuščajo izmenjave odtenkov, tokrat pa z malce bolj pompoznimi toni odločnega raztegovanja mehov pride do solističnega vstavka tudi izjemni mojster štirih strun, kontrabasist Matija Krivec, pod domala filmskim zvenom skladbe (spomni me na s Kreslinovo Rožo zaljšano Halgato) se možje odpovedo besedičenju in raje zagodejo, v krošnjah pa pojejo ptiči. Ptiči, ki jih nadalje pospremijo z bolj jazzovsko, gipsy swingersko pripovedjo o ljubezni. Ta ljubezen z domiselnimi bluesovsko jazzovskimi vokali se vtkejo v gosto teksturo kitar, harmonike in izrazito začinjenih nabritih večglasij izjemnih vokalistov. Kot bi Brencli odtavali v zlate čase Belih vran in slovenske popevke, možje (in dekle) pa imajo občutek za doziranje in ne izpadejo obskurno ponavljajoče, poustvarjujoče.
Eklekticizem mističnega neulovljivega, vetrnega prehajanja v povsem drugo formo viteškega akustičnega folka skladbe Še oj še vam da vedeti, da ni še vse razkrito in doumljivo. Krasni vmesni pozitivizem igre harmonike, kitare in violine razbremeni goste plasti bolj sanjavih, razpacanih in ne polno možatih večglasij. Bolj življenja in strasti ter genialne igrivosti polni Sonet vrne v niz malce več iskric in plamenov prvenca. Mi smo ob_up je predfinalni izlet v bolj humorne vode, ki bi jih pripisali Adiju Smolarju, Brencli pa so prav tako mojstri ciničnega, kritičnega humorja. Brezposelnost, kriza, recesijski blues in črnina se pri ostrojezičnih Brenclih, ki brez besed »v kurac« pošljejo celotno vseslovensko melanholijo, kradljivce idealov in sanj, v ozadju pa godejo podtoni dixielanda, delta bluesa, cajun rocka ter izjemne lirike. Akustika tokrat ne potrebuje pomoči efektov in elektrike, saj za polni udar vseh potentnih tonov in podtonov zadošča pri vsakem le dvoje talentiranih rok, dobra mera posluha ter mikrofon in snemalnik, na katerem se produkcijsko nasnemavanje in kvarjenje občutka pristnosti niti ne dopušča niti ne vrši! Finale z belokranjskim »hitom« Igraj kolo jabuko sklene celoto v stilu ciklične dopolnitve, ki pa kljub dokončnosti pušča prostor za nadaljnje preigravanje in nadgradnje. Jabolko spoznanja je bilo zgolj malce načeto, Brencli pa premorejo dovolj domišljije in muzikaličnosti, da bodo naslednjič, v to stavim, v ušesa nalili popolnoma drug elemental.
Kot pravijo sami: »Veter piha iz vseh smeri. Lahko oplodi, pogreje, ohladi in razmeče, kar si želi,« in takšna je tudi celota albuma, ki stremi k temu, da ne bi bil umeščen v zgolj en sam stilski razdelek na vaših policah. Vetrova svatba je eden pomembnejših biserov slovenske etno ponudbe, Brencl Banda pa je postala prav v drugo, s svojim drugim dejanjem, zlahka umestljiva v prvo ligo slovenskih najžlahtnejših negovalcev starega ljudskega izročila, ki pa ga zmorejo ponuditi brez sramu tudi širši, etna ne najbolj vajeni množici poslušalcev. Kolaž občutij ter preigravanje multikulturnih, vsesvetnih vplivov s takti slovanskega srca nudi priložnost, da se letu na krilih glasbe ter melodičnih suitah o sreči, žalosti in brezčasju, zlahka prepusti vsak, sam pa sem v varovancih založbe Celinka dobil še enega izmed domačih nominirancev za najboljši album leta- pa čeprav distorzij, piskov in gromovništva ni zaznati niti na pedi tega subtilnega, zračnega, igrivo vetrnega obrata v nepričakovano smer ...
na vrh