V pozni pomladi leta 1970 se pričenja zgodba o novem mediju, ki je korenito vplival na razvoj rock scene in ji s svojo unikatnostjo za vedno pustil neizbrisen pečat. Zgodba, kako so kritiki sprejeli prvenec je že kar famozna. Od izjav Melisse Mills v Rolling Stone glasbeni reviji: "Če ta skupina kdaj uspe, bom primorana storiti samomor!", do takšnih, ki so se v svojih recenzijah ozko osredotočale na besedico "heavy" v naslovu Uriah Heep prvenca in potem primerjale stopnjo distorzije v glasbi skupine z Deep Purple in Led Zeppelin, ki sta bili skupini iz povsem drugega testa. Kako infantilen pristop. Huh, da lažje prodajaš svoje "pisancije", si je treba izmisliti kakšno sočno zgodbo in Uriah Heep so bili pravo žrtveno jagnje v tem primeru.
Gypsy ubija. Eksplozivnost dueta Hammond orglarije in kitarkega rifinga, ekspresivni Byronov vokal v družbi veličastnih večplastnih back vokalnih linij, s srednjim delom polnim improviziranja ter (za tisti čas modernim) psihadeličnim zaključkom, je dal takoj na začetku jasno vedeti kaj hočejo Uriah Heep. Združevanje odkritega z neodkritimi, "tipično heepovskimi" svežimi glasbenimi pristopi. Slogovno teži Gypsy k progresivi. S svojo originalnostjo so se Heep takoj postavili ob bok uveljavljenim imenom in poleg tega že s prvencem podali glasbeni sceni širše še neodkrite nove dimenzije na obzorju, ki so jih kritiki namerno ali nenamerno, pač spregledali.
Osem pesmi so kot variabilne kompozicije med seboj jasno ločene ter enakovredno zaključene celote. Walking In Your Shadow, ki sledi Gypsy, je grajena znova na močnem in izraznem rifu, a kompaktnejša ali bolje, rečeno lažje struktrirana za ušesa. I'll Keep On Trying je pravzaprav Gypsyjev udarni "ekvilajzer" poln izraznih motivov, nepredvidljivih obratov v pesmi in bistro položeno Mickovo solažo v srednjem delu, ki se skrbno sklada s celotno kompozicijo. Progresivni eksperiment imenovan Wake Up (Set Your Sights) nabit z raznolikostjo okraskov na bobnih, spremembami ritmov, ki luknjajo pesem, se mistično konča z vživetim Davidovim vokalom v ospredju, obdanim s fenomenalnim orkestralnim aranžmajem. Genialen zaključek plošče, ki pusti zgodbo nezaključeno.
Posebne pozornosti pa si zasluži priredba originala Tim Roseove Come Away Melinda. Verzi so nastavljeni kot dialog med hčerko in očetom. Manifestacija "mehkejšega" in neverjetno čutnega Davidovega pristopa, kateremu oporo nudijo akustična kitara ter fenomenalne orkestracije (uvod s flavto in ostale začimbe), s svojo prepričljivostjo prevzame v trenutku. Fant se je predajal glasbenemu izrazu popolnoma iskreno, se pravi vživeto. S prefinjenim občutkom je fleksibilno prilagajal barvo glasu in odlično odigral obe vlogi v pesmi. Poleg tega so se domislili pri produkciji te pesmi še ene zvijače. Ločili so dialog na levi in desni monitor, z namenom, da bi dosegli dodatni željeni kontrast, kar jim je uspelo v polni meri.
V Dreammare pa gotovo prvič najbolj očitno izstopa zaščitna znamka skupine, ki je bila v prihodnosti še nadgrajena in po kateri slovijo Uriah Heep še danes, kot neprekosljivi mojstri te glasbene prvine. Vključevanje pet delnih večplastnih vokalnih harmonij dosega znotraj kompozicije neponovljivo vzdušje, ki ga je bila sposobna pričarati kemija Uriah Heep Byronove ere. Magija je bila rojena.
na vrh