Hammill, Peter: Veracious

Peter Hammill, glasbeni vizionar, neuničljivi doktor postapokaliptične poetike in eden največjih pevskih posebnežev našega časa, je večino leta 2005 preživel z aktivnostmi povezanimi okrog na novo obnovljenih legend progresivnega rocka Van Der Graaf Generator, ki so istega leta izdali tudi nov album "Present". Toda že naslednje leto se je hiperaktivni Hammill vrnil nazaj v studio, da bi se v celoti posvetil svoji nič manj vznemirljivi solo karieri, ki zajema veličasten in obsežen opus slogovno izjemno raznolikih del tega unikatnega glasbenega vizionarja. Za deloholika in genija kot je Hammil pomeni, neverjetno vendar resnično, že več kot eno leto premora v solo karieri, znak za alarm in čas, da se spet izda nekaj novega. Iz tega razloga je leta 2006 začasno prekinil vsakršne aktivnosti povezane okrog nadaljnjih aktivnosti z Van Der Graaf Generator in vse kreativne sile preusmeril v to, da bi dokončal zastavljeno solo delo. Eden izmed dveh rezultatov (drugi je studijski album "Singularity") je album "Veracius", ki je bil posnet v živo in na katerem ponovno sodeluje z violinistom Stuartom Gordonom. Dvojica je sicer v preteklosti že sodelovala na Hammillovih koncertnih nastopih in pred tem sta tudi izšla že dva koncertna albuma z Gordonom, "Room Temperature" (1990) ter "The Union Chapel Concert (with Guy Evans)" (1997). Iz te tradicije sledi sklep, da je Gordon eden izmed najprimernejših glasbenikov za skupno sodelovanje saj nobena izdaja, ki sta jo posnele s Petrom ni bila niti najmanj napačna. Med njima ves čas deluje neverjetna odrska kemija. Omeniti velja, da je "Veracious" izšel sedem let za zadnjim Hammilovim koncertnim albumom, odličnim "Typical- Solo Performances" (1999), ki je bil mnogo bolj podoben klasičnemu koncertnemu posnetku na katerem je izvajal večino svojih najbolj znanih del in nekaterih del VDGG. Na "Veracious" smo zdaj priča novemu izmed Hammillovih koncertnih albumov, ki je vreden vsake minute.

Tokrat bom vtise glede celotne podobe koncertnega posnetka strnil v ugotovitev, da je "Veracious" zelo dober posnetek, ki me je nemudoma in za dolgo časa spravil k izjemno doživetemu poslušanju ter posredno povzročil kar nekaj ekstatičnih občutij v več kot uri trajanja te mojstrske Hammillove ekspresije nekaterih posebej izbranih del, katere sicer ne izvaja prav pogosto. Hammill na posnetku ne kaže niti malo znakov kakršnekoli utrujenosti ali, da bi že rekel svojo zadnjo besedo v svojem nenehnem glasbenem odkrivanju novih obzorij. Peter še vedno tudi v živo blesti tako kot je blestel na večini najboljših trenutkov svoje bogate glasbene poti. Kadar se govori o njem je pač beseda o ničemer drugem kot o izvrstnosti in perfekcionizmu glasbenih idej ter izjemnem ravnovesju med genialnostjo in neverjetno energijo nevsakdanjih aspektov. Ne brez razlogov je bil Hammill, s strani mnogih poznavalcev njegove glasbene poti, označen za genialni um. "Veracius" je tako lep prerez tega čudovitega uma in vseh vrlin njegovega artističnega glasbenega pristopa. To je posnetek, ki še enkrat presega vse omejitve, ki jih postavljajo pojmi kot so "standard", "normalnost" ali "vsakdanjost". "Veracious" ob nenavadnem, a posrečenem izboru del, ne vsebuje prav nobenih del z njegovih prejšnjih dveh studijskih albumov "Clutch" (2002) in "Incoherence" (2004) zato pa prikaže veliko drugih, predvsem manj znanih demonstracij iz Hammillovega veličastnega opusa.

Hammill z Gordonovo pomočjo uporabi popolnoma drugačen in svež pristop k izvedbi posameznih del, ki se znatno razlikujejo od svojih studijskih različic. Predvsem me navduši njegova izvedba njegovih daljših in energičnejših del. Odsotnost bobnov ali takšne ali drugačne ritem linije se že po nekaj minutah sploh ne pogreša. Večina izvedb leži predvsem na odlični kombinaciji Petrovega neverjetnega vokala (o katerem je že bilo in bo še gotovo veliko povedanega) in njegove uporabe posameznih inštrumentov (najsi bo to klavir ali kitara) in navdušujočega ter enakovrednega prispevka Gordonove violine, ki tvori veliko čudovitih aranžmajev. Hammill je v neverjetni, fenomenalni vokalni formi ter niti za trenutek ne popušča. Tako, kadar uporabi bolj surov pristop kot pri tistih bolj melanholičnih trenutkih. Gordon po drugi strani bolj kot v vlogi gosta nastopa v vlogi enakovrednega partnerja. Večina del resnično dviguje vse kocine in prevrača um kot je denimo izvedba na trenutke dementne "Like Veronica" (None Of The Above, 2000). Sicer pa "Veracious" zgledno nadaljuje visoko tradicijo in formo Hammillovih koncertnih interpretacij tudi prek navdušujočih verzij nekaterih drugih del kot so denimo "Amnesiac" (X My Heart, 1996), "Nightman" (This, 1998) ali "A Way Out" (Out Of Water, 1990). Vsa dela s posnetka so bila sicer odigrana na treh različnih koncertnih lokacijah, kar pa se med poslušanjem sploh ne zazna saj ta deluje kot uspešna celota. Vzdušje posnetka se ves čas stopnjuje od temačnega in nebuloznega do izjemnih ezoteričnih ekspresij. Vsi Hammillovi ljubitelji bodo ob poslušanju "Veracious" doživeli resnično manifestacijo čudežev v interpretaciji tega glasbenega velikana,

"Veracious" več kot nazorno dokazuje, da je mojster Hammill tudi v živo še vedno glasbeni umetnik brez primere. Zdi se kot, da čas zanj sploh ne teče saj niti malo ne popušča pri takšni ali drugačni realizaciji svojih neverjetnih umetniških vizij. "Veracious" je delo, katerega lahko posname samo nekdo, ki deluje na tako visoki in posebni ravni kot on. Te koncertne izkušnje seveda ne sme prezreti noben iskreni ljubitelj njegovega solo opusa. Hammill tudi v tem stoletju ostaja eden redkih glasbenih umetnikov, ki izvaja svoja dela z neverjetno artistično energijo, ki je skupna tudi nekaterim umetnikom izven glasbenega področja (literatura, gledališče, film, slikarstvo). Resnična koncertna poslastica za vse glasbene sladokusce, ki iščejo dokaze, da je rock glasba lahko integralni del visoke umetniške obrti tudi v 21. stoletju!