Ameriška zasedba Trivium besede premor ne pozna. Večino svojega časa preživi na turnejah, preostali čas pa ustvarjajo novo glasbo. V svojem dokaj kratkem obstoju so izdali že šest albumov, s svojo glasbo pa so se dotaknili različnih stilov, a še najbolje se držijo nekakšne kombinacije metalcora in thrash metala.
Za Vengeance Falls so se odločili, da bodo sodelovali z drugim producentom, in sicer Davidom Draimanom, ki je drugače znan kot glas zasedbe Disturbed. Tu so se sicer pojavile polemike, namreč z albumom In Waves so Trivium vrnili zaupanje, ker so se stilsko vrnili, kot je bil album Ascendancy. Draiman pa za skupino ni deloval ustrezna izbira glede na polomijo, ki je nastala z zadnjim albumom Megadeth. Za vsako skupino drži, da vsak naslednji album naj bi predstavljal korak naprej. A za Trivium bi se tokrat težko reklo, da to drži.
Vengeance Falls kot celota deluje bolj preprosto. Nedvomno skupina še vedno servira z venčkom metalcorovosko ter thrash metalsko obarvanih skladb. A težava se pojavi, da določene skladbe ne pridejo do pravega izraza. Delujejo kot nekakšen ostanek In Waves. Trivium imajo namreč podoben problem kot Metallica. Za album imajo spisanih kar lepo število riffov, a vse skupaj ne deluje dovolj prepričljivo in povezano.
Vengeance Falls sicer vsebuje nekaj precej obetavnih skladb, kot je Brave This Storm, Strife, At The End Of This War ter Villany Thrieves. Trivium so na Vengeance Falls ohranili več ali manj vse svoje lastnosti. Prisotni so lepi spevni Matta Heafyja ter »agresivni« vokali, katere prispeva tudi kitarist Corey Beaulieu, melodičnost, udarnost, izstopajoči refreni, virtuozne solaže ter več kot solidna ritem sekcija.
Bolj, ko gre album proti koncu, bolj izgublja začetni čar. Strukture so preveč podobne in napram prejšnjim izdelkom preproste, tudi samih agresivnih skladb ni toliko kot na In Waves. Vengeance Falls je očitno bolj komercialno naravnan album, ki ima namen doseči večjo publiko. Vsekakor so Trivium sposobni več, a verjetno so si tokrat vzeli premalo časa.
Vengeance Falls preprosto ni drugega kot le povprečen izdelek in obenem dokaz, da se lahko tudi kreativna zasedba, kot je Trivium, malce iztroši. V naslednje se lahko le upa, da si bodo fantje po težavah z bobnarjem vzeli več časa ter naredili še kakšno mojstrovino.
na vrh