Dekadent: Venera: Trial & Tribulation

Po megalomanskem projektu, ki je prejšnja plošča ljubljanske black metal zasedbe Dekadent, The Deliverance of the Fall, vsekakor bil, je bilo vprašanje kako bodo Dekadent nadaljevali svoje glasbeno potovanje. Kam se usmeriti po odrešitvi padca je bilo verjetno vprašanje tudi za samo skupino in predvsem za idejnega vodjo zasedbe Arturja Felicijana. Prava pot za nadaljevanje vzpona Dekadent na tron avantgardnega black metala je verjetno prav nekoliko intimnejša atmosfera novega albuma Venera: Trial & Tribulation, ki pa še vedno vsebuje nezgrešljive elemente, ki delajo Dekadent tako pristne in unikatne.

In prva stvar, ki na to opozori je monumentalen zvočni zvok, ki ga gradi umazana, na trenutke že skoraj kaotična produkcija. A prav ta surovo zveneča produkcija je postala že značilni in prepoznavni znak Dekadent... in s tem tudi čar te zasedbe. Prav ta produkcija je tudi nekakšna razlaga pridevnikov, ki po mojem mnenju najlepša opišeta bistvo glasbe Dekadent - prelepa brutalnost. Na eni strani v meso brez usmiljenja režejo surove kitare, topovsko "blast beatanje" izpod rok in nog Danija "Garghufa" Robnika ter agresiven in trpeče izpoveden vokal Arturja Felicijana, na drugi strani pa bobniče milo božajo fenomenalne kitarske solaže, ki zvenijo brezčasno in eterično. Simfonični elementi so tokrat potisnjeni v ozadje in imajo predvsem vlogo poglobitve čutne izkušnje, saj niso tako dominanti in klišejsko zveneči kot pri bendih kot so Dimmu Borgir. Simfonične klaviature in pompozni, že skoraj filmsko zveneči orkestralni elementi so v prvi vrsti (so)gradnik fantastične atmosfere albuma, ki predvsem poudarjajo genialne kitarske linije. Ta dvojnost je tako bistven nosilec atmosfere, ki jo opisuje že sam naslov albuma - preizkušnja (trial) in bridkost (tribulation) ljubezni in s tem življenja, nad vsem skupaj pa božansko bedeča Venera, boginja ljubezni, kot nekakšna deus ex machina, ki jo z mističnostjo in eteričnostjo tako dobro odigrajo veličastne in mogočne kitarske melodije. Bogata, že skoraj baročna zvočna podoba Dekadent se mestoma bohoti tako, da je slišati, kot da je tik pred tem, da bo odjeknila v mogočni eksploziji ognjene strasti in jo bodo raztrgali orkanski vetrovi (rušilna Thralldom Decree, Raided), spet drugič pa povsem na glavo obrnjeno Dekadent odplavajo v oko viharja, v vode čutne, introvertirane intime (sapojemajoči klavirski intermezzo Trial & Tribulation). Ob takih trenutkih resnično ni težko zapreti oči in odplavati nekam daleč stran. In navkljub vsej tej temačnosti je na Venera: Trial & Tribulation ogromno trenutkov, ki so pozitivni, optimistični in spodbudni - izza vsakega še tako temnega oblaka sčasoma posveti sonce.

Venera: Trial & Tribulation je album, ki mu uspe ustaviti čas. S svojo nezgrešljivo Dekadent atmosfero te hipoma posrka vase in čeprav morda (ob prvem poslušanju) resda ne ponuja tako močnih in hipoma prepoznavnih komadov (in bi morda kateremu izmed njih lahko pripisali celo vlogo "fillerja"), kot sta Vigred ali Dissident Dream s prvenca, ob Thralldom Decree, Raided, Craven, In Pulchritude Adorned in ostalih ne moreš ostati ravnodušen. Venera: Trial & Tribulation je mogočen "black metal musical" in nov presežek slovenske metal scene.