Takšne dolge ustvarjalne pavze si Rush niso nikdar privoščil v svoji karieri. Ozadje zgodbe, pa je to, da je bila skupina tik pred razpadom. Tragični lik pri vsem tem je bobnar Neil Peart. Možakar je ostal v manj kot enem letu brez družine. Sprva se mu je smrtno ponesrečila v prometni nesreči hčerka, čez slabo leto dni, pa je ostal tudi brez žene, ki jo je odnesel rak. Grozljiv scenarij. Kako ga preseči? Deloma tudi z glasbo. Odlična solucija.
"Vapour Trails" je album z definitivno najbolj osebnimi verzi, ki so prišle izpod Peartovega peresa kdajkoli. Genialno metaforično zasukana, ki te napeljujejo k razmišljanju, burijo domišljijo. Besedila so resnično temačna, celo apokaliptična (Vapour Trails), nanašajo se na Peartovo tragedijo (Ghost Rider, Sweet Miracle), možakar se zaveda, da se toku življenjske usode ni mogoče upirati. Na določenih točkah se moraš prepustiti, moraš sprejeti. Zmago ali poraz (One Little Victory), ostalo pa "opravijo" zvezde (The Stars Look Down). Torej, v neki meri smo marionete višje sile (vprašaj astrologa za kaj več) in naše življenjske smernice so začrtane že v zibelki rojstva (vsaj tiste najpomembnejše), proti smeri viharja pa je težko hoditi, zato se mu raje prepusti. Temačne misli, iz najbolj črnega koščka spoznanja duše. Ko dlje ne gre. Obup in vztrajanje v obupu, za teboj tema, pred teboj tema (Ghost Rider, Freeze). Težko je videti v možgane Neala Pearta, a dogodki, ki jih je preživel v tem obdobju, pred snemanjem albuma "Vapour Trails", so kljub tragediji, vplivali na osebnostno celovito prenovo. Na duhovni preporod, če želite. Besedila so izjemna in po dodanem osebnostnem pečatu nemara celo najbolj iskrena v karieri skupine. Secret Touch razodeva, da brez žrtve v prid odrekanju, ne žanješ ničesar. Brez bolečine, ni ljubezni in obratno. So stvari, ki te nemočno potegnejo v vrtinec, da iz njega izstopiš bogatejši za novo izkušnjo, preizkusa zrelosti. Srhljivo, a resnično! Takšna je naša pot.
Ostala dva možakarja sta to pot "ranjenemu" Peartu namenila še več svobodnega prostora. Prisluhnila sta mu maksimalno, kot najboljša prijatelja in oplemenitila njegova besedila z izrednim doprinosom. Lee je popolnoma odmislil uporabo klaviatur na albumu. Verzi so v psihadeličnosti dosegli posebno moč, ko so smelo opremljena z Leejevi večglasji zlasti v refrenih (Ceiling Unlimited). Možakar se s svojim čutnim pristopom znova v trenutku nepovratno zasidra pod kožo poslučalcu, tako resnično zveni Peartova poezija v Leejevi vokalni obdelavi. Lifeson je osmislil tegobo, obup, depresijo, nemoč, jezo, beg, strah z surovo navitimi kitarskimi riffi, ki zvenijo težko, kot pri Rush niso še nikdar dotlej. Da bi poudaril ostrino riffovske ekspresije, se je namerno ognil soliranju. Lifeson ni pozabil na akustični akcent. Tako je zvok dodatno bolj poln in še bolj organski, akustika pa prednjači pred distorzijo le v predrefrenu (to pot) manj zanimive How It Is (naslovna skladba albuma za njo jo v ekspresiji dobesedno poje). Peartovo bobnanje je bolj neposredno kot kdajkoli, čeprav si dvojec Peart - Lee, znova izmenjuje nekaj nadvse impresivno unikatnih ritmičnih zgibank ,po katerih so Rush edinstveno prepoznavni. Problem tega albuma je enodimenzionalna produkcija, ki albumu odvzema nekaj potrebne dinamike in variabilnosti. Masivni riffing mestoma škodljivo prekriva melodične linije Leejeve bas kitare, kar pomeni, da je zavrta ena od prepoznavnih zaščitnih znamk skupine. Skratka, čeprav so skladbe odsekane v podobni vibraciji to je na "tri štiri", med seboj še vedno premorejo toliko raznolikosti, da bi se nekaj več individualne producentske pozornosti definitivno zaslužile.
Skladbe na "Vapour Trails" so lahko zelo, zelo dobre in posrečene, ali pa povsem nezanimive. Boljši trenutku albuma so otvoritvena One Little Victory, pa takoj za njo Ceiling Unlimited, pa Ghost Rider z eno izmed najimpresivnejših konverzacij na relaciji kitara - bobni - bas kitara albuma, kateri se močno približa naslovna skladba albuma, kot tudi Secret Touch, ki je nov primer melodično udarne perfekcije tria (bas linija je kasneje kanček drugače povzeta tudi v ganljivi skladbi "osebne molitve" Sweet Miracle). Earthshine je po masivni riffovski zavesi najbolj plazovita skladba albuma. Nocturne povzema uvodoma trik kitare iz Ceiling Unlimited, potem pa se povsem spontano odlično razgori skozi refren. Na albumu ni težko preslišati znova tiste neizpodbitne note Rush spontanosti in talentiranega nizanja slikovitih vzgibov osnovnih motivskih figur.
"Vapour Trails" definitivno ni Rush mojstrovina. Na njemu zadošča že devet skladb in ne trinajst. Verjetno ste iz tega razbrali že sami, da skladbe kakovostno nihajo in da bi album prenesel mnogo večjo mero konsistence in zadržal renome visokega glasbenega talenta unikatne Rush ekspresije, v kolikor ne bi fantje vključili toliko skladb na album. Minila so sedemdeseta in osemdeseta, kjer so Rush nizali albume s kakovostno enakovrednimi skladbami. Najbolj se to kakovostno nihanje albuma začuti ravno v zadnjih dveh skladbah Freeze in Out of the Cradle. Ne gre ju pogrešati, kadar jim dodaš za primerjavo preostale skladbe tega albuma. Manj zanimiva je tudi The Stars Look Down.
"Vapour Trails" je najbolj hrupen, odrezav in neposreden Rush album, ki nosi znova večjo mero duhovite ekspresije glede na manj zanimiv "Test For Echo" (1996). Všeč bo predvsem mladim, ki so mahnjeni na razmazan zvok in vsem neobremenjenim s preteklim Rush opusom, medtem ko zaradi ohranjenih specifik ostaja nova nuja za slehernega pravega Rush fana. Njegova težava je nemara ravno v polaganju te enovite eruptivne vibracije preko mnogo predolgih 70. minut plošče in mestoma premalo doživetem producentskemu sledenju poanti posameznih skladb. Ob vsem tem gre za poseben Rush album, ki brez sramu razkriva v kakšnem ustvarjalnem trenutku se je nahajala (takrat) čustveno otopela in diziluzionirana skupina in jasno je bilo, da takšnega albuma Rush ne bodo ponovili. Je izredno lep dosežek, ki pač ne premore elegance večine predhodnih Rush albumov.
na vrh