Že ob bežnem razgledu na naslove skladb, ni težko izluščiti, da je sama naslovnica deloma posvečena tudi znameniti ameriški porno zvezdi Traci Lords, o kateri igrajo in prepevajo Vanderbuyst v eni izmed skladb tega studijskega prvenca. Na tej točki deluje skupina nekoliko naivno in otročje, vendar jim tega nikakor ne gre zameriti, saj so fantje sicer popolni glasbeni začetniki, ki jih še razganja od prebitkov testosterona. Seveda tudi besedila v skladbah zanosa in nepopustljive ihte v otvoritveni To Last Forever, Stealing Your Thunder ali New Orleans ne morejo vžigati tako sveže in zanimivo kot pred tremi dekadami, pač pa danes prej otročje.
Filozofija Vanderbuyst gre takole. Klasično zastavljen kitarski riff, ki ga drži togotno ritemsko kolesje, brez dvojne stopalke, a jasno dinamiko in živahnim rožljanjem debele bas linije. Zvočna slika ozadja je mnogokrat zapolnjena s plastmi večdelnih vokalnih harmonij in celo z občasno rabo klaviatur zvena klasične Hammond nostalgije (To Last Forever). Solaže so odigrane le preko ritem linije, riffovske spremljave ni. Prvi dve skladbi To Last Forever in Tiger sta neposredna primera oživljanja karakteristik klasike rock skupin tipa U.F.O. ali/in Thin Lizzy, ki vleče vzporednice z N.W.O.B.H.M. skupinami tipa Tokyo Blade, Tygers Of Pan Tang, Diamond Head. Tako oblečena je tudi zadnja From Pillar to Post. Vse te tri skladbe nosijo kanček tiste obskurne žlehtnobe, ki je jasno ločila britanski val novih metal skupin z začetka osemdesetih, od drugih žanrskih oblik.
Spet je tu skladba New Orleans, ki zveni bolj starinsko v skladu z jurizdikcijo kakih Wishbone Ash s preloma sedemdesetih v osemdeseta. Soliranje je zmes klasičnega pristopa v katero vneseš nekaj blues koprene. Prvi vzor, ki pride ob tem na misel, je seveda njegova ekselenca Michael Schenker. Spet je tu že omenjena Traci Lords, ki je nastavljena v šablonski špuri Rainbow, od česar ne odstopa niti razgibani srednji instrumentalni del. Zasedba poseduje prirojen občutek za melodičnost. Ta se iskri zlasti v učinkoviti vgradnji vokalnih harmonij, ki v nalezljivem refrenu udarno navite Stealing Your Thunder, potegne celo Uriah Heepovsko, zna pa presenetiti tudi kakšnega ljubitelja AOR glasbe.
Tudi na točki skladbe št. 6. najdemo nekaj začetniške naivnosti. Gre za U.F.O. priredbo Rock Bottom, ki sledi preigravanju verzije te skladbe s koncertnega albuma "Strangers in the Night" (1979). Zadeva je odlično odigrana, o tem ne gre dvomiti in Vanderbuyst tu enkat več dokazujejo, da so zelo dobri glasbeniki. V živo so koherentna enota in ta skladba je tudi bila tako posneta. Bila je odigrana v živo v studiu. Zasedba je bila očitno tako navdušena nad njo, da se jo je odločila vtakniti med preostali avtorski material. Od kod torej indica o naivnosti? Skladb je vsega sedem in od 40. minut glasbe jih kar 11. minut odpade na U.F.O. priredbo. Gre za delno degradacijo avtorske samobitnosti, čeprav je, kot rečeno, skladba odigrana odlično.
Prvenec zasedbe Vanderbuyst nam nariše torej sliko o nadobudni mladi skupini, ki so ji osnovni glasbeni pojmi docela jasni. Znajo ustvariti kompaktno udarno skladbo, podkožno zapeljivega riffa, ki vžiga v poslušanju "na prvo žogo". Ker fantje to počnejo srčno, brez kančka kozmetike in lišparij studijske protetike, nosi album izrazit živi občutek in prepričljiv rockerski naboj, kakršnega si lahko poslušalec le želi. Zasedba bo morala v prihodnje jasneje definirati lastno avtorsko prepoznavnost, saj skladbe le nekoliko preveč spominjajo sedaj na eno legendarno skupino, drugič na drugo, tako da, če bi si privoščil kanček zlobe, bi lahko prvenec "Vanderbuyst" imenoval tudi kot "tribute to" album. Ob tako izkazanem zagonu, odkriti ter srčni zagrizenosti, ne gre dvomiti, da fantje v prihodnje niso sposobni narediti odločnega razvojnega koraka naprej in definirati avtorsko samobitnost.
na vrh