Helstar, neuničljivi veterani ameriškega old school speed/thrash metala iz mesta Houston (Texas), se vračajo z novim studijskim albumom »Vampiro«. Poznavalcem skupine zveni naziv albuma neverjetno domače. Namreč leta 1989 so Helstar izdali svoj četrti studijski album z naslovom »Nosferatu«, ki ostaja v njihovi karieri vse do tega dne najbolj ambiciozno, pa tudi najbolj cenjeno studijsko delo.
Helstar, ki so z zadnjimi tremi studijskimi albumi "The King of Hell" (2008), »Glory of Chaos« (2010) in »This Wicked Nest« (2014) potrdili, glede na leta kljubovanja, izreden kreativni navdih, kot artistično zrelost ,so očitno začutili, da je čas za nekakšen drugi del zgodbe o transilvanskem grofu Vladu II. in njegovih krvoželjnih nebodigatreba dejanjih. Glede na to, kaj nas uči zgodovina, so navadno odločitve skupin, da svojemu (klasičnemu) albumu, po katerem so pridobile svetovni sloves in status velike cenjenosti ter prepoznavnosti, dodajo (vrsto let kasneje) še njegov »drugi del« oziroma nadaljevanje, dvorezne. Pravzaprav prej slabe, če ne kar nepotrebne poteze, kot karkoli drugega. No v primeru albuma »Vampiro« pa tega nikakor ne moremo reči.
»Vampiro« zadržuje ustvarjalni naboj skupine tudi na zrela leta delovanja in je nov izvrsten studijski dosežek žilavih teksaških metalcev! Kaj to pomeni? Strnite in povzemite spoznanja pridobljena ob poslušanju predhodnih treh studijskih albumov in odgovori se ponujajo kot na dlani.
Prvo kot prvo je vokal Jamesa Rivere! Ta je neverjetno ohranjen tudi na njegova zrela leta. Mož vpije in tuli z ekstremno eksplozivnostjo, ki ostaja skozi leta njegovega kljubovanja povsem nezmanjšana. Avtoritativna in (večinoma) čista melodična vokalna drža, ki dominira kitarskim frazam, je večkrat, še zlasti v refrenskih napevih, podložena z dodatnimi vokalnimi linijami (tudi s tremi, ali več) in tako znova všečno harmonizirana. Helstar uporabljajo v novih časih tudi več brutaliziranih vokalnih ekscesov (našobljena vreščava vokalna grlenost), s čimer nadgrajujejo sicer zloveščo in agresivno držo nove peklenske studijske plošče. Rivera ostaja navdušen nad likom Ronnie James Dia, kot tudi Roba Halforda in to ostaja pač njegova stalnica. Variabilna vokalna poza oziroma vokalni pristop Jamesa Rivere, pa deluje v sleherni sekundi tega izdelka na moč predano, srčno in vživeto.
Ne glede na to, da je Rob Trevino, ki je dolga leta z Barraganom tvoril tako rekoč nerazdružljivo-večni, če ne kar idealni kitarski dvojec klasičnih Helstar, napovedal slovo od skupine in ga je na njegovi poziciji zamenjal mnogo mlajši, a skrajno nadebudni ter ambiciozni kitarski virtuoz Andrew Atwood, ki je prispel k Helstar iz manj znane skupne The Scourge, ostaja delo obeh kitar še naprej povsem »neprizadeto«. Atwood je tako v polnem iztržku nadomestil prav vse kosce sestavljanke, ki jih je v Helstar nekoč prinašal Trevino. Ob Riveri se tako na novem albumu postavlja v vlogo glavnega komponista Larry Barragan, Atwood pa prefinjeno sledi že poznani retoriki Barraganove kitarske igre, to je retoriki kitarske igre Helstar. Naravnost povedano. Zamenjava Trevina z Atwoodom se Helstar sploh ne pozna. Izjemni rifi, ki so večkrat dinamično »pretrzani« z rušilno in peklensko hitrostjo, dodatek agresije in dotik zloveščega, kar sliši vkup s samimi zgodbami o največjem transilvanskem zombiju in dvonožnem krvosesu, ki mu je posvečena poezija albuma. Še več. Delo kitar celo pridobiva na navdahnjenosti, kar se čuti zlasti v poudarjenih kitarskih duelih, ki si jih kitarista enakovredno podajata vseskozi preko tega izdelka. Srednji instrumentalni deli so dodatno zabeljeni z duhovitostjo kitarskih solaž, nabrušenosti in izvedbenega dinamita, pa novincu Atwoodu in izkušenemu Barraganu zlepa na zmanjka.
Nov sveženj skladb zadržuje v izbiri vodilnih motivov in razvoju kompozicij, zaželeno idejno raznolikost. Tako dosegajo Helstar okusni dinamični učinek razvoja tega albuma, saj to pogojujejo posledično tudi mnogotera razpoloženjska stanja, ki jih izkušeni kvintet znova mojstrsko oživlja na albumu. Atmosfera je po pričakovanju mračna, napeta, zlobna, celo shizofrena. Teater prave grozljivke torej! Drama vseh dram. Brez slehernega posluha za romantiko. Vsekakor so zaznavni tudi okraski baročnega klasicizma, kar evocira občutja pravega filmskega scenarija (po metalski recepturi Helstar seveda).
»Vampiro« deluje v razvoju melodije starošolsko ameriško metalsko. Raje zavijejo strupeni riffi v strukturi proti pol-tonskim rešitvam, kot pa da bi dajali občutek muzikalične »veseloigre«. Bolj pristno od tega ne gre. Ko vstaviš ta album v predvajalnik, vzpostaviš takojšnjo vez z elementarnostjo te metalske veje, ki so jo prve skupine, na čelu s Helstar, ustvarjale onstran atlantske luže še v prvi polovici osemdesetih. Zrelost, izkušnje in nad vsem zadržana zagrizenost ter kreativni fokus, pa ob novem svežnju izredno kakovostnih kompozicij, krona tudi izvrstna produkcija dobrega starega Billa Metoyerja. Novi Helstar album je zato neverjetno nasršen in nazobčan ter daje občutek najtršega albuma Helstar kariere.
Album ima le eno hibo. Vsaj za petnajst minut je predolg. Navkljub temu pa ne gre zanemariti razveseljivega dejstva, da se je (neskromno povedano) "Nosferatu", po 27. letih, torej rodil znova!
Helstar - Black Cathedral:
na vrh