Sigur Rós: Valtari

Siva islandska tla, ki se zrcalijo v prav tako sivem islandskem nebu. V prostrani pustinji ni nikogar. Zapuščene hiše in malokateri grmički propadajo. Vseeno je občutek nekako blažen. Nekje v daljavi nežen veter premakne vetrne zvončke na verandi. Na njej je postavljen radio. Radio, ki igra soundtrack opisani sliki. Radio, ki igra novi album islandskih Sigur Rós - Valtari.

Sigur Rós je zagotovo eden izmed modernih alternativnih bendov, ki ne potrebuje uvodne predstavitve. Islandski eterični post-rockerji se vračajo z novim albumom po štirih letih mirovanja. Pričakovanja so bila zagotovo visoka, kajti Sigur Rós so z vsakim novim albumom stopili na nek nov zvočni teritorij, naredili eksperiment iz že znanih zvočnih podob oziroma našli način za reinterpretacijo vpliva glasbenega vzdušja na poslušalčeva čustva. Prav zato so bila vprašanja o glasbeni smeri, ki so jo Sigur Rós ubrali tokrat, še toliko glasnejša.

Če so Sigur Rós na začetku kariere še prisegali na mešanje rocka v njihov širok elektronski ambient, so tekom časa ti rock elementi vedno bolj izginjali, s čimer pa se je, nasprotno pričakovanjem, bendova zvočna pokrajina le še širila in širila. Valtari je tako nekakšna poslednja stopnja takšnega razvoja, saj znotraj neke ustvarjalne formulacije praktično le še širi in oža elektronski ambientalni sen, ki ga zna ustrezno z vokalom podkrepiti le Jónsi. Še najbolj »značilna« skladba – v smislu novega raziskovanja zvoka in hkratnega ohranjanja nekega post-rockovskega ambientalnega jedra – je tretja skladba albuma »Varúð«. Ta je, poleg mogoče sledeče »Rembihnútur«, edina skladba, ki ima nekaj, kar bi morda bilo podobno dejanskemu ritmu v klasičnem pomenu besede. Verjetno je prav zato ena najboljših, če ne najboljša skladba albuma.

Stvarjenje fantazijskih, melanholično doživetih pokrajin je še vedno Sigur Rósov forté. Jónsi ponovno poje v izmišljenem jeziku, ki je skorajda, vendar ne popolnoma podoben islandskemu. Kot tak se seveda popolnoma sklada z zvočno sliko, ki na Valtari ostaja le še sámo bistvo Sigur Rósa. Minimalni in minimalistični zvoki sicer težko zvenijo polni in sposobni ustvarjanja nekakšnega notranjega sveta in doživetja ter s tem čustvenega vplivanja, vendar Sigur Rós brez te sposobnosti ne bi več bili Sigur Rós. Člani benda so sicer med in po snemanju večkrat rekli, da je velikokrat, sploh na začetku, zgledalo, kakor da ne bodo prišli nikakor. Da so se poigravali s popolnoma nepovezanimi in naključnimi vzorci, da so se kot še nikoli doslej zanašali na elektroniko in da so večkrat vstali od mešalne mize in odkorakali iz studia z odločitvijo, da nehajo s projektom. Vendar naj bi se jim v nekem trenutku nenadoma odprlo in celoten projekt je dobil smisel, značilen zvok, na katerega so se lahko oprli in zanesli. Verjetno je prav zato Valtari takšen, kot je. Močno elektronski, ambientalno vserazsežen, brez rock elementov. Z nekaj klasičnimi inštrumenti, ki ustvarjajo tako minimalistično glasbo, da je težko že iskati rdečo nit melodije, kaj šele najti kaj podobnega temu.

Novi album Islandcev Valtari se ne osredotoča na ohranjanje bendovega unikatnega glasbenega stila in njegove spremembe od albuma do albuma, ampak Sigur Rós potopi v gost dim ambientalnega formaldehida. Album se je odrešil vseh prvina rocka in celo klasičnega post-rocka, kar ni slabo per se, vendar pa Sigur Rós tokrat operirajo z najbolj osnovnimi elementi svojega značilnega zvoka, brez dodatnega iskanja novih form. Album ohranja status benda, vendar pa ga žal ne povzdiguje, kakor se je dogajalo tekom kariere z vsako njihovo novo plato. Štiriletno čakanje je dalo sicer dodatni material za poslušanje, vendar se zatekanje k prejšnjim albumom bolj ali manj ne bo spremenilo – kot se tudi ni zadnja štiri leta.