Tretja kompilacija radijske postaje Val 202 ustrezno imenovana za leto 2010, kot "Val 10" kaže prve hibe, ki prevešajo tehtnico v prid občutka izčrpanosti, izpetosti in avtorske suhoparnosti nabora, ki ga pooseblja nova kompilacija.
Kje iskati krivdo za ta občutek. Definitivno v žirantih in politiki zakulisja, ki ureja vodenje radijskega programa omenjene postaje. Tretja izdaja je doslej najmanj "električno" obarvana, da ne govorim o primanjkljaju žanrskih preskokov. Je pa zategadelj bolj elektronska, kot katerakoli pred njo. "Val 202 goes hip hop", bi bil prvi bežni občutek. Dejansko je prvo poslanstvo tovrstne kompilacije da izlušči najbolj perspektivne nove izvajalce, jim da prednost v podajanju njihove glasbene ekspresije, na podlagi ugotovitev edinstvenosti, artistične prepoznavnosti in samoniklosti. Teh atributov pa nosi nova kompilacija manj, kot njeni predhodnici iz leta 2009 in 2008.
Prvo kar zbode v oko, še preden vstaviš kompilacijo v CD predvajalnik, je magična kombinacija dveh besedic: Zaklonišče prepeva. Je to skupina, ki potrebuje uvrstitev na takšno kompilacijo? Gotovo ne. Komad ni slab. Pač ostajajo v branži posnemovalcev rock skupin bivše Juge, ki so uporabljali v besedilih Srbo-Hrvaški jezik. Večni nostalgiki, ki so svojo evolutivno pot zaključili, še preden se je ta zares začela. In v vseh teh letih eksistence se niso spremenili niti za dlako. Još uvjek pomislim na tebe bi brez zavor lahko uspela kot samostojni single, prostor na kompilaciji pa bi ostal sproščen za ime izvajalca, ki še išče pravo uveljavitev v prostoru.
Obrat k hip-hopu ne krepi poslanstva iskanja avtentičnosti. Zveneti Harlemsko, pardon prirejeno Ljubljanskim Dravljam ali Fužinam z glasbenim ozadjem, ki evocira seveda spogledovanja z ameriškimi kolegi uživalcev 24 karatnega zlata, lesketavega zapestja bujnih Rolexov, zamahovanja z rokami sunkovite dvoprstne predročitve, nošnje konfekcije za močnejše in dvonožnega zibanja? Je mar to dovolj za glasbeno izvirnost? Vsekakor je moč v poeziji izbranih izvajalcev. Na močno sporočilnost samih verzov (I Vanish, Andrej Bučar Drill,...) se vselej lahko oprejo, medtem ko ostaja iskanje duhovitost ali pronicljivosti v glasbeni podlagi, ki je uporabljena za spremljavo, še naprej utopija nove ere.
"Fant, k govori z angeli" zasedbe Blooming je smela in posrečena kombinacijo prijazne in lahke melodija, s kopreno melanholije, ki okarakterizira kredibilno slovensko poreklo (vse do Siddharte in naprej) ter pronicljivim besedilom. Skladbi Dečko (DidiWa) in Zjutraj ptički prav lepo pojo (Same babe) sta 100% zapisani sledenju tradicionalnemu slovenskemu folk melosu. Reciklirana embalaža folk melosa v vodilnih frazah, pa bo gotovo precej bolj smiselno učinkovala, v "telesu" pravih dolgometražnih izdelkov obveh skupn, za katera upajmo, se porajata nekje na obzorju in jim bomo priča v bližnji prihodnosti.
Rockersko zasnovani skladbi zasedb Zgrešeni primeri in Sabalmoza delujeta ob takšni družbi na prvo uho prav balzamično. A le dokler ne ugotoviš, da je ena skladba le dober povzetek značaja tipološke The Drinkers pridige, druga pa zasedbe Niet v izštekani različici.
Obstaja pa pesem, ki je na moč posebna in vleče kar sama z dna tole kompilacijo. To je "Časovni (u)stroj" dueta Nejca Sajovica in Jaše Hedžeta. Skozi iskrivo, navdahnjeno in nadvse unikatno kompozicijo, v katero je dodan celo programski vzorec gruljenja ostudnih mestnih golobov in kjer počne bas kitara prave čudeže toliko inteligence v držanju ritma in hkratnemu podajanju melodičnosti premore, je obelodanjena kruta realnost Slovenske stvarnosti za leto 2010. Če si kdo zasluži letošnjega Oskarja za najbolj inteligentno besedilo v slovenščini, potem sta to definitivno omenjena kompanjona.
Druga nadvse svetleča točka te kompilacije je odlična "delavska himna" San na cesti zasedbe Giftna Krf, ki prevzame po vživetem podajanju verzov iz katerih alkoholni hlapi kar vrejo na plano in kjer ni težko začutiti dejstva, da v kolikor bi ostal Vlado Kreslin alternativec, bi danes brez dvoma igral v zasedbi Giftna Krf. Prlekija ostaja dežela čudežnih in nedotakljivih skupin. Žal je to edina (močna) točka albuma pravega blues rock razvrata, odsekana v pristni ihti "prleškega" žargona. Smešno. Celo najtrša skladba albuma.
Tudi elektro-popovsko sladka Roke gor zasedbe Jacuzzy odlično prenaša okužbo z elektronskim vzorčenjem in prav tako prinaša trenutek večje zanimivosti te kompilacije. Znova rešujejo situacijo posrečeno podani verzi, ki se porogljivo norčujejo iz dnevne izkaznice malega človeka sodobnega časa, ki sanja velike sanje preko lastnega Facebook profila.
Soul pop moment "Ti si" avtorice, ki sliši na ime Leila, zna pritegniti v refrenu pozornost ljubiteljev zasedbe, kot je Da Phenomena. Tudi ta skladba je ena od svetlejših točk kompilacije, poseduje pa izredno lepo in čutno odpete verze, ki so podani na inteligenten in prefinjen način.
Pa čeprav v angleškem jeziku, uspe nadvse prepričljivo delovati So Fine kantavtorice Ditke, ki se ne sramuje spogledovanja z mnogo bolj uspešnim opusom "sorodnice" britanskega otočja K.T. Tunstall. Vendar smo znova pri istem zaključku. Reč smo že nekje slišali.
Slabše jo odnese Prišlek Mateja Kranjca, saj mu primanjkuje več osebnega karakterja in šarma edinstvene prepoznavnosti. Suhoparna reč, brez dorečenih zaključkov in boljšega izkoristka osnovnih idej. Preprosto. Premalo duhovitosti premore, da bi lahko izzvala dela npr. Mlakarja in/ali Smolarja.
"Val 010" prinaša nekaj svetlih utrinkov, pretežno pa smo izpostavljeni manj zanimivim kompozicijam, ki večinoma spominjajo na že podane izume človeške ere. Ob tem se gre upravičeno vprašati od kod pomik proti favoriziranju kantavtorske glasbe in hip hopu? Slovenci namreč premoremo resnično ogromno fascinantnih skupin. Po treh letih pa prekaljena ekipa vrhunskih glasbenih poznavalcev ki uteleša žirijo Vala 202 in ki odloča o glasbeni dostopnosti in sprejemljivosti posameznih "prosilcev" za uvrstitev na kompilacijo, ni uspela vreči očesa kam dlje, kot od prebiranja po (za Slovenijo že klasični) pop punk rock predvidljivosti in večjemu ali manjšemu koketiranju nedolžnih skladbic s pop kozmetiko, derivati hip hopa in vselej hvaležnemu begu v akustiko, ki jo pooseblja navadno kantavtorska glasba.
Kje je progresivni rock, kje je hard rock, kje je heavy metal s podžanri, kje je jazz rock fuziranje? Vsaj po en izvajalec na kompilacijo. Nihče ne bo umrl od tega, ali vsaj oglušel. Če se po novem favorizira zopet srbo hrvaščina prežvečenih in z zobom časa preko kosti obglodanih Zaklonišče prepeva, celo angleščino v rabi slovenskih izvajalcev, je to le odraz patetičnega oklepanja za uzdami, ki vzdržujejo "obstoječe stanje". Naslednja kompilacija, ki se bo imenovala "Val 011" potrebuje nujno prevetritev nabora večje žanrske prepadnosti, da bi lahko uspela zadržati kredibilnost in njen osnovni namen, hkrati s tem pa zanimivost. Nuditi torej "prvo pomoč" resnično le talentiranim izvajalcem, ki ne skrivajo glasbene avtentičnosti. In žanrskega protekcionizma tu ne sme biti. Vredno je iskati torej drugje in nuditi možnost tudi skupinam drugih žanrskih polj. Pa četudi na rovaš popolne redefinicje, da ne rečem prestrukturiranja, glasbene žirije častitljive radijske postaje. Kaj veš. Lahko da se je njen navdih po treh letih že iztrošil.
na vrh