Klubska scena Slovenije je že od nekdaj ponujala dosti skritih biserov, ki vas utegnejo v živo položiti z enim samim akordom, koherentno godbo ter živalskim instinktom ter brutalno željo dokazati, da niso muhe enodnevnice. Grrizli Madams nikakor niso izjema, a ta trio, ki se je kalil po klubih že od leta 2003 dalje je dosegel nove metamorfoze, zaradi katerih sta prvotno pridobljeno zaupanje ter spodbujena radovednost gnali željo po vedenju vedno korak naprej. Od prvinskega surovega zvoka prvega demo posnetka iz leta 2005 se je spremenilo mnogo, skupina pa je preživela in navkljub zmanjšanju števila "krivcev" evolucijsko dozorela.
Posavski bregovi so povili že mnogo glasbenih penetratorjev ter trdoživih glasbenikov, nabrežje ob Blanci ali natančneje kar boštanjske koordinate pa so očitno idealne za reinkarniranje že odpisanega. Grrizli Madams so ime, na katerega, kar se trdovratnosti in vzdržljivosti tiče, lahko stavite. Po metamorfozi iz thrasha in deatha, hipnem zastoju srca ter ustvarjalne sle ter premiku v novo življenje s precej bolj hipnotično ter seksi puščavskimi zvoki, so se Grrizli Madams na svojem EP-ju V vrtincu večnega miru odločili polniti ušesa zgolj z inštrumentalijami brez vokalov. Podobno smo sicer slišali že med gostovanji Američanov Karma To Burn, nikakor pa se na Grrizli Madamse ne vesi navlaka kopiranja ter označevanja s fashion wordi ter etiketami. Zasedba je nešablonski derivat številnih vplivov, post rockerska melodika pa je prav navdušujoče začinjena s stonerjem. Slišano je surovo, a nikakor odvratno ali nevšečno. Manjka morebiti kak ščepec vokalov in donedavno speča zver bi vas zlahka zmazala za zajtrk, vi pa bi se le stežka upirali. Pet skladb je primerna uvertura za vnovična poslušanja. Otvoritveni Vrtinec s svojim wah basom počasi zareže prve zareze, Utelešenje vas napolni s punkoidno željo po gibanju ter lomljenju vratnih vretenc, nadaljevanje pa se kot soundtrack jesenskega tega in številnih drugih dni prav prehitro prevesi k koncu. Skupina je rušilec z jasnim ciljem,tremi glasbenimi krmarji ter kovinskim parom jajc, nikakor pa niso primerni za nežne brezidejneže, katerim je važna najprej bedna rima, nato bleščice v laseh ter jasni ukazi, da je potrebno skočiti na vsak tretji takt.
Grrizli Madams so tako lahko za nekatere glasbeni trušč in kar se besedil oziroma odsotnosti teh tiče razočaranje. Sam navijam za instrumentalni pristop, saj je polomljena angleščina večine slovenske scene, od Siddharte dalje, prej faktor iritiranja ter konstantne alergije. Po tokratni dozi glasbe upam na skorajšnji polnokrvni dolgometražni prvenec ter nepopustljivo trdoživost še na mnoga leta! Po trenutku stoječih ovacij pa nastopi čas za trdo delo ter koncertno dokazovanje pravovernosti ter kvalitete.
na vrh