Pelhan prihajajo na prizorišče s studijskim prvencem »V neznano« kot naročeni. Na slovenski sceni se v hard rockerskem oziru trenutno ne dogaja mnogo omembe vrednega. Vlada namreč zatišje pred nevihto. Slednjo, pa kot prvi naznanjajo prav Pelhan. Requiem se znova "lovijo", Chateau in Šank Rock so dokončna preteklost, Mary Rose obljubljajo novo ploščo že celo večnost, a je ni… In vendar so tu nove inkarnacije, ki obetajo veliko. Poleg Pelhan denimo težko pričakovana prvenca zasedb Broken Arrow in San Di Ego.
Na pogorišču mlajše zgodovine slovenskega hard rocka so torej zrasli Pelhan s svojo prvo ploščo »V neznano«. Kljub temu, da sta album, kot tudi skupina, udarila na sceno, kot strela z jasnega, pa so se vsi nastavki za njuni rojstvi kuhali zelo dolgo. Trinajst let. A kolo usode ni prizanesljivo in se z nami kaj rado poigrava. Bolje zdaj, kot nikoli. Bolje, ko si izkušen in natančno več kaj je tvoj cilj, kot, ko se v mlečnozobi naivnosti loviš v studiu oborožen z nevarnimi igračkami. Aleš Pelhan je svoje ideje - nekatere med njimi so zares stare, torej le uspel realizirati. Ob sebi je zbral najimenitnejše glasbenike slovenskega hard rocka in heavy metala. Miha Nedoh, ki je po razpustitvi Requiem verzije s Sergejem Škofljancem postal »prost«, je vskočil za bobne. Stari dobri Pelhanov RoXoN in Fajht kolega ne bi mogel biti zanesljivejši pajdaš. Tu je prekaljeni basist Matjaž Švagelj, ki je bival v skupinah Prizma, Kalamari, bil opornica danes žal preminulemu Danilu Kocjančiču, pa eden najboljših hard rock heavy metal klaviaturistov nove generacije ta hip v Sloveniji Peter Smrdel (ShadowIcon, Divine Illusion). Skupino je nedavna zapolnil izvrstni multi-instrumentalist Gregor Volk (Obroč, Volk Folk, Forgotten Eden), ki je prvenstveno zadolžen za kitarske riffe. Volk sodeluje na albumu »V neznano« le kot gostujoči glasbenik (violina) medtem, ko je Aleš Pelhan v celoti sam odigral kitare (s solažami vred).
Večina skladb na albumu sledi v polnokrvnem odmerku melodični nalezljivosti izročila stare šole slovenskega hard rocka. Album »V neznano« je torej njegov tipični predstavnik. Pelhan pa gojijo živ, slečen zvok, kjer je surov riffovski značaj bolj neposreden. Ta skalovitost riffa je obtežena s čokatostjo »Hammond« zvoka klaviatur. V tem oziru je v glasbi Pelhan mogoče zaznati lepo malho iztočnic klasičnega hard rocka sedemdesetih (Deep Purple). Kitarske solaže nosijo odlično razmestitev tonov in znotraj skladb v pravšnjem odmerku »bolščijo« ven. Vzdržujejo kompaktnost točk in poglabljajo dinamične obrate vzdušij.
Vokal Aleša Pelhana je v goriščnici. Njegov pristop vokalne interpretacije je ultra-melodičen in v spevnih navezah kitice in refrena dosega optimalno izkoriščenost. Vokal nosi prednost, ki je bistvena. Poseduje namreč prepoznavno barvo, karizmo, odločnost in samozavestno poveljevanje. Vokal lahko deluje izrazito mračno, kot je to v rekviemu prijatelju Gregorju (skladba Gregor) – tisti, ki poznate speed metalce Dawn Patrol, boste hitro spoznali, od kod je Aleš vnesel ta element občasno tudi k Pelhan. Posebej pa godita njegova čutnost (Prekleti raj), strastnost in kot že omenjeno, velik in prirojen občutek za melodično izkoriščenost vokalne predstave.
Skladba Mrtvo mesto, ki je nastala v času delovanja zasedbe Fajht, je v kitici zanimiv križanec med Requiem, v katerega se prikrade (kitica) nekaj Survivor »Eye Of A Tiger« vibracije. Kljub temu, da vzdržuje produkcija albuma »V neznano« čokatost in živost retro hard rock izročila, pa se ga občasno prime tudi AOR kontura. Ob skladbi Mrtvo mesto sodi v ta sveženj zagotovo tudi skladba Moč domišljije. Takoj, ko se Hammond zvok "umakne" zvoku piana in sintetizatorja, prične občutneje v zvoku izstopati, kot uravnilovka, rožljavo melodična bas linija, medtem ko vokal Aleša Pelhana funkcionira bravurozno v optimalnem izkoristku plasmaja melodičnosti. Sem se uvršča tudi Nov človek, kjer je kitarski riff porinjen v prvo linijo, a se skupina z ultra melodično invazivnostjo približa celo Skandinavski šoli melodičnega rocka kakšnih Treat, Renegade ali 220 Volt. Z nekaj produkcijskimi korekturami, ki bi vodile v smer večjega detajliranja in loščenja zvoka, bi bil AOR domet teh skladb še večji.
Prednost zasedbe Pelhan pred večino plošč izdanih v zadnjih letih s strani Slovenskih hard rock skupin je tudi odlično izkoriščanje večdelnih vokalnih harmonij s katerimi mestoma opremljajo refrenske napeve. Ena najboljših pogruntavščin v tem oziru se skriva v skoraj že arenski obtežitvi spremljave refrenskega napeva skladbe Nov človek. Gre za staro Roxon skladbo, ki je skozi leta v zorenju dosegla izjemno točko kreativne finalizacije To je tista elementarna zaščitna znamka, ki je prepoznavna in zahtevana, ko lahko o nekem albumu govorimo, da ponuja v celoti kompetentno hard rock izkušnjo. Reč, ki je bila bolj domačna na Slovenskem prizorišču v osemdesetih, se postavlja na noge znova šele v novih časih. In eden pomembnih akterjev v tem oziru je zagotovo tudi album »V neznano«. Prav v luči slednjega spoznanja, je bila skladba V neznano izbrana za prvi predstavitveni singel albuma. Gre za skladbo, učinkovitega stopnjevanja vzdušja, ki se polno kapitalizira v refrenskem napevu, z enim najbolj posrečenih aranžmajev albuma, kadar nanese beseda na skladbe, ki morajo pri poslušalcu vžgati v poslušanju »na prvo žogo«.
Člani zasedbe Pelhan so izkušeni glasbeniki, ki natanko vedo kako postaviti aranžma skladbe, da ta postreže nivo kvalitete, ki mu ne gre oporekati. »V neznano« se suče sicer v prepoznavni glasbeni špuri, ob tem pa ponuja jedrnato izrezbarjen pasijon raznolikosti vodilnih motivov med skladbami, kar je plod umetniškega zorenja glasbenikov, ki so stvarniki teh aranžmajev.
Pelhan nikdar ne zvenijo naivno, četudi se v riffe prikrade občasna generičnost. Tak občutek je mojstrsko prikrit. V prvi vrsti speljuje poslušalca stran od tega spoznanja odločen, avtoritativen in karizmatičen vokal Aleša Pelhana, ki v strasti ne popušča, kot tudi odlična, iskriva in domiselna izbira rešitev v zapolnjevanje zvočne krajine klaviatur Petra Smrdela.
Prvenec skupine Pelhan je za slovenske razmere odlična stvaritev. Zveni živo, utriplje dinamično, čuti se izjemna kemična povezanost gradnikov. Je manifest slovenskega hard rocka urezan v najboljši maniri in kot tak definitivni presežek. Zanj morate obvezno pograbiti ljubitelji skupin Requiem, Šank Rock, Mary Rose,…Ne zmore razočarati. Album ponuja kup »razvojnih nastavkov« in zanimivo bo opazovati kam se bodo Pelhan razvijali v prihodnje. V skladbi Blizu je zadnji izdih ponudijo tudi dramatičen obrat razpoloženja, stkan iz razpotegnjenega instrumentalnega dela, kar namiguje, da je zasedba podkovana tudi z znanjem in močjo komponiranja zahtevnejših kompozicij. Temeljni kamen je torej položen z veliko odliko!
na vrh