Po Ceux du Dehors, za katerega mnogo ljudi meni, da je vrhunec kariere Univers Zero, se je vodja zasedbe, Daniel Denis, odločil stvari nekoliko spremeniti. Postava za Uzed je bila popolnoma drugačna. Oboo, fagot in angleški rog sta zamenjala klarinet in saksofon. Violine in viole je zamenjal violončelo. Ostali inštrumenti (rockovski) so isti, le da klaviature zvenijo precej drugače. Ni več slišati klasičnih klaviatur kot so mellotron, orgle ali harmonij (mnogo ljudi ne prenese tega inštrumenta, a meni je všeč), namesto tega sta v ospredju klavir in sintetizator. Uporaba sintetizatorja je bila za Univers Zero nekaj novega in težko je bilo napovedati kako se bo obneslo. A ni bilo razloga za bojazen.
Otvorivena skladba že nakaže, da je to res tisti Univers Zero, ki je s Ceux du Dehors pridobil velik renome na glasbenem prizorišču. Zvenijo ravno tako kot prej, a vendarle drugače. Obdržali so svoj prepoznaven zvok, a s sintetizatorjem dodali še eno dimenzijo. Nisem velik pristaš tega inštrumenta, a če se ga pravilno uporabi, je lahko močan zaveznik in ne ovira. Kot sem že rekel, prva skladba prikaže vse tipične elemente te zasedbe – hitre izmenjave melodij, izjemno zapleten način skladanja in mračno vzdušje. Še eden prepoznaven element so prehodi med nežnimi komornimi deli in bolj divjimi segmenti. Všeč mi je tudi njihovo poigravanje z melodijami. Včasih večkrat ponovijo eno in isto melodijo, a občasno izpustijo noto ali jo dodajo, tako da lahko poslušalca poplnoma vrže z ritma, saj se s tem spremeni tudi takt. Slediti vsem tem spremembam zna biti precej težavno, a je to del njihove privlačnosti.
Druga pesem je sicer kratka, a je v njej skrito ogromno stvari. V štiri minute je natlačeno tako veliko, da kar ni za verjeti. Veliko skupinam ne uspe spraviti toliko zamisli v mnogo daljše komade. Tipični avantgardni in RIO element dissonance je prisoten skozi celotno pesem.
Celesta je temačna in svečana skladba, ki jo zasedba najprej igra v dokaj počasnem ritmu. Morda se sprva zdi nekoliko repetitivna, a se Univers Zero tako poigravajo z melodijami in aranžmaji, da poslušalec le steška sledi vsem zvijačam. Tiho, komorno vzdušje se na koncu spremeni, ko na pomoč priskoči električna kitara in na prizorišče stopi še sintetizator. Tudi Denisovo bobnanje pripomore k bolj rockerskemu vzdušju.
O Parade se ne govori ravno kot o pomembni Univers Zero stvaritvi, a meni je gotovo ena njihovih najboljših, saj je v njej polno lepote in čustev. Uspe jim ustvariti imeniten kontrast med razposajenostjo parade in temačne, grozne atmosphere, ki se skriva pod površjem. Saj nihče od nas niti ni pričakoval, da bo vsa skladba "veseljaška". To vendarle ni simfonični, ali neo prog rock. Na sredi pesmi je čudovita melodija na sintetizatorju, ki jo nadaljuje klavir. Mislim, da je Denis zamešal naslove in bi Parade morala imeti naziv Celeste, saj je zares nebeška.
Zadnje dejanje je edini "ep" na albumu. Kot veliko njihovih daljših del, se tudi to počasi začne in postaja postopoma hitrejše in glasnejše. Vrhunci morda niso tako dobri kot na Funeral Plain (Heatwave), a je delo bolj konsistentno. Posebej je treba poudariti noro bas melodijo, ki se začne na sredi pesmi in ne preneha skoraj do konca. Navidezno se zdi preprosta, a sem jo moral kar precejkrat slišati, da sem ji lahko sledil. Spet ena tipična Univers Zero zvijača. Imam le eno pripombo. Zadnjih par minut je le hrup in posebni učinki, ki sicer ustvarijo posebno vzdušje, a kar je pesem že končana nimajo pravega učinka. Če bi se to dogajalo nekje na sredini, me ne bi motilo, ker bi le pomagalo k boljšemu vrhuncu skladbe. Ne zdi se mi pravi način, da se konča tako čudovit album. A je dovolj dobrih stvari, ki izničijo to eno majhno pomanjkljivost.
Čeprav je ta album bolj rockersko naravnan kot na prejšnjih izdelkih, je komorni učinek še vedno prisoten. Violončelo, klarinet, saksofon in vsi ostali inštrumenti so le nadomestili fagot, violino, itd. Sintetizator je pravzaprav izboljšal njihov zvok, kar je gotovo opazil tudi Daniel Denis, saj ga je na Heatwave uporabil še bolj pogosto. Vsi glasbeniki so v vrhunski formi, še posebej pa je name vtis napravil Denis. Kot glavnemu skladatelju mu sploh ni težko kakšne dele preprosto odsedeti. Dosti glavnih mož v skupinah je obsedenih s pretiravanjem in večanjem lastnega ega, a Denis najprej pomisli na dobrobit skladb in skupine. Pohvalno. Le skladatelj z dovolj prepričanja v lastne sposobnosti z veseljem prepusti glavno vlogo ostalim članom.
Zame je to njihov najbolj konsistenten album. Ponavadi je v njihovih skladbah nekaj trenutkov, ki so manj zanimivi, a tukaj ne. Ni čudno, da je trajalo kar tri leta preden je Denis končal s skladanjem, saj so kompozicije mojstrsko izdelane, nič ni pomanjkljivosti, glasba je izjemno tekoča, ne glede na to ali so pesmi kratke ali dolge. Še ena čudna stvar je to, da so se Univers Zero na Uzed pravzaprav precej približali tistemu zvoku, ki ga je Roger Trigaux ustvaril s Present. Trigaux je zato, ker je hotel igrati bolj električno in rockersko glasbo tudi odšel in prav ironično je, da se je po le enem albumu Denis odločil, da takšen slog morda sploh ni slaba zamisel. Saj ni važno. Smo pa zato dobili dve odlični zasedbi (Univers Zero in Present), z dvema odličnima skladateljema, namesto ene skupine, kjer se protagonista ne moreta uskladiti. Univers Zero je skupina, ki jo je meni v užitek poslušati, a je recenzije za njihove albume zelo teško napisati, ker je to glasbo zelo težko kam umestiti in jo je težko opisati.
na vrh