Riblja Čorba se vrača z novim albumom! Sledijo pravilu nove studijske izdaje na približno vsaka tri leta, kljub njihovi pogostosti pa jim uspeva ohranjati kolikor toliko kvaliteten nivo. Jasno je, da se je njihova krivulja konec osemdesetih, v letih pred začetkom bratomorne vojne, začela obračati navzdol, v zadnjem desetletju pa so vseeno uspeli ujeti formo, ki legende srbskega rocka tudi mlajši generaciji predstavlja v krediilni luči.
Album »Uzbuna« je Čorba izdala dobra tri leta po predhodnjiku »Minut sa njom« (2009). S tem albumom se je za Čorbo začela nova doba, saj je v njihov izraz prinesel nekatere novosti. Bora Đorđević se je dokončno znebil nacionalističnih in poltično motiviranih besedil in alternativo našel v poglobljenih ljubezenskih besedilih. Đorđević, znan tudi kot pesnik z lastno pesniško zbirko, je imel vedno prefinjen čut za pisanje besedil, tako tudi najenostavnejša ljubezenska besedila ob razumevanju cinizma vsebujejo možnost njihovega večplastnega razumevanja, pa čeprav je zaradi manjka konkurence na tem področju v zadnjih dveh desetletjih naredil velik korak nazaj. Njegova lirika ni več tako sarkastična, duhovita in ostra, kot nekoč. Temam predhodnjika sledi tudi nov Čorbin album »Uzbuna«. Po tragični usodi Borine prejšnje žene si je Čorbin vodja že omislil novo ljubico, morebiti je tudi njena navzočnost hote ali nehote vplivala na lirično plat albuma, saj je močno prepleten z ljubezensko tematiko. Glede na Čorbino novo promocijsko fotografijo, ki krasi zadnjo stran albuma in na kateri izgledajo precej nastrojeno, bi si človek sicer mislil, da so se Bora in bojevniki (kakor se je Riblja Čorba imenovala na samem začetku) vrnili k agresivnejšim pro-srbskim temam, a k sreči temu ni tako.
Riblja Čorba se je z »Uzbuno« zavestno lotila recikliranja svojega klasičnega zvoka osemdesetih. Ne samo, da so se po skoraj tridesetih letih znova povezali s producentom Johnom McCoyem, ki je davno tega poskrbel za zvočno plat njihovih legendarnih albumov »Mrtva priroda« (1981), »Buvlja pijaca« (1982) in »Istina« (1985), tudi vsi ostali gradniki albuma so podrejeni iskanju izgubljenega zvoka. Naslovnico je oblikoval njihov stari sodelavec Jakša Vlahović. Gre za modernizirano verzijo naslovnice »Mrtve prirode«, po Borinih besedah pa odločitev za to potezo tiči "v njihovi borbi proti novi tehnologiji, ki v glasbi ubija pristne artistične forme". Še več, tudi skladba Monetarni udar je nastala po reciklaciji starega riffa pokojnega Čorbinega kitarista Rajka Kojića. Čorba je prav vse elemente albuma zavestno podredila iskanju zvoka, ki jih je izstrelil med zvezde srbskega in jugoslovanskega rocka, album pa je bil za piko na i retro nostalgikom izdan tudi na vinilu, prvič več kot dvajsetih letih.
Pri ponovnem iskanju samega sebe pa so bili le delno uspešni. Resda so se izkazali z všečnim vpletanjem kitarskih riffov, klaviatur in čezenj položenih Borinih verzov, a je manjko kreativnosti v kompozicijskem smislu tisti, ki jih zavira pri ustvaritvi še ene morebitne mojstrovine, s katero bi Čorba zaokrožila bogato diskografsko kariero. Mladost je odšla, z njo pa tudi doba najlepših Čorbinih balad, ki se je končalo nekje za časa album »Ostalo je ćutanje« (1996). Mogočna balada Užasno mi nedostaje z izraito morbidnim vzdušjem donečih klaviatur v ozadju je ena najtemačnejših pesmi Čorbine kariere in tudi eden boljših trenutkov albuma. Žal pa dvanajsterica pesmi ne tvori trdne celote, pač pa jih nekaj služi zgolj za zapolnitev petdesetminutne časovnice, lep primer sta skladbi Od čega ću bre da umrem ter Kad me već lažeš (izgubljen) s podpovprečnimi besedili in neizrazitimi inštrumentalnimi idejami. Vzdušje na albumu vseskozi niha. Da Borina šarmantnost kljub vsemu še ni povsem ugasnila, pričata razigrani Lelek Serba, za katero so si glasbeno podlago izposodili od perujskega komponista Daniela Roblesa, ter duhovita francosko zveneča Šerše la fam. Kitarist Vidoja Božinović se je trdneje kot na prejšnjih albumih oklenil bluesa, ki je v začetku kariere močno krojil Čorbin zvok. Privlačne kitarske solo točke predstavljajo močnejšo stran albuma, o iskanju rešitev v bluesu pa priča tudi zvok orglic v naslovni skladbi Uzbuna. Kot je pri Čorbi že v navadi, album zaključi najmočnejša skladba, Sam sam pao sam se i ubio, tokrat delo kitarista Božinovića. Vse komponente, od akustičnega začetka, električne kitare in Purplovskih hammond klaviatur v komadu poudarjajo čutno srž vokalne interpretacije, ki je v navezi z Borinim besedilom nekakšen rekviem napačnih življenjskih odločitev, zaradi katerih ni (kot prepeva v pesmi) nikoli izkusil prave ljubezni. Gre za skladbo, ki nosi ves potencial, da bo v Čorbinem koncertnem repertoarju ostala tudi potem, ko bo promocijska turneja albuma »Uzbuna« že zaključena.
Devetnajsti studijski album največjega srbskega rock benda bo s strani njihovih oboževalcev brez dvoma lepo sprejet, medtem ko za zvočna razodetja v ušesih ostalega poslušalstva prav gotovo ne bo poskrbel. Čorba je na »Uzbuni« iskala retro zvok in ga do neke mere tudi našla, za piko na i pa albumu do presežka manjka komponentska žilica iz mladosti, ki je na stara leta že dodobra zamašena s krvnimi strdki. A nič ne de, Čorba se bo kljub temu že čez dve ali tri leta vrnila z novim albumom…
na vrh