A kot vselej, so važna le dejanja. Moj račun brez krčmarja, ki je nastal v moji glavi, na podlagi občutij, po videnem in slišanem na tistem davnem koncertu, demantira po novem torej album "Utrip". Ne le, da so fantje izluščili iz idej in želja svoj glasbeno izrazni fokus, še več. Minilo je komaj leto in pol, pa so že spravili od sebe studijski prvenec. Pri dvajsetih (pa kak mesec ali dva preko) ni mačji kašelj izdati heavy metal album v Sloveniji. Da v Sloveniji. Bratska naveza in mentorstvo skupine Mit, še posebej budna oko in uho izkušenega kalibra Mihe Omana ter delo s preverjenim producentskim imenom, kot je Željko Mladenovič - Žele, v zaključnih fazah oblikovanja aranžmajev, je prevesilo jeziček na tehtnici, v tisto smer, da lahko govorimo o albumu "utrip", kot kvalitetnem metalskem izdelku, mlade, obetavne in angažirane skupine.
Pomudimo se najprej pri izstopajočih stvareh, ki so vredne vse hvale. Na srečo se te znotraj vsebine, ki jo ponuja "Utrip", nahajajo v prebitku. Možje so glede na mladost spravili skupaj izjemno lep zbir skladb, ki se lahko pohvali z lepo mero dinamike in pravšnje razgibanosti. Skladbe izdelanih metalskih riffov, ki črpajo neposreden navdih v skupinah, kot sta Megadeth in Pantera. To je neizpodbitno. Seveda pa je hkrati s to duhovitostjo osebne izkaznice prvenca, glavno vlogo odigrala tudi odlična produkcija, ki je ustvarila zahtevano živo utripajoč kontrastni album optimalnega izkoristka spektra zvočne slike. Ni težko izluščiti visoko prožnost kontrasta med debelo navito, donečo bas linijo, ki premore konkretiziran rožljajoči žvenket ob odličnemu, polno razgibanem delu bobnov ter masivnim, volumensko polnim, riffovskim zidom ozadja, ki polno diha skozi album.
Za Profeel je značilno, da niso skupina, ki gre v uho na prvo žogo. Radi dražijo poslušalčeva ušesa, v pozitivno privlačnem smislu. Posedujejo tisti prodoren zvočni "groove", ki ti omogoča, da se z albumom hipoma spoprijateljiš. Nizanje osnovnih vodilnih fraz je mnogokrat večplastno, kot tudi preklapljanje med vodilnimi ritmi, ki so učinkovito in nadvse tekoče povezani z eksplozivnimi prehodi, na bobnih. Ti so doumljivi celo za progresivno lomljenje ritmov (Poslednja želja). Da. Fantje znajo komplicirati. To pomeni da uživajo v kompleksnosti, a obenem posedujejo dovolj pretanjen občutek nepretencioznega doziranja, s katerim ravno prav razpihujejo dinamični razvoj skladb, ki ugodno vpliva na njihovo razgibanost, v isti sapi pa držijo Profeel rdečo nit melodičnosti in udarnosti. To počno brez nevarnosti, da bi skladbe zapadle v fragmentiranje, ali v rešitve manjše medsebojne kompatibilnosti vodilnih fraz.
Hiba albuma je vokal. Je namreč odločno prešibak. Pevec je moral svoje čase biti velik oboževalec Dave Mustainea. Od tod tudi podobni pristopi v ubiranju verzov, artikuliranju vokala in vodenju melodije. Grleno in tanko nosljanje mnogokrat preveč zbode v uho. Kot je splošno znano dejstvo, Dave Mustaine nikoli ni slovel kot dober pevec, a je nekako njegov vokal zaščitni trademark zasedbe Megadeth. V tistih časih je bila produkcija druga, Mustaine bi ubijal za tem kar so spravili leta 2011 v zvoku skupaj s svojim prvencem Profeel, vendar pa tako navita in moderna, pravzaprav ameriška, produkcija zahteva močnejši vokal. Vokal, ki lahko dominira takšni zvočni sliki in zapušča občutek avtoritativnosti. Predstavljajte si slovensko različico Mustainea, ki je precej šibkejša in ne uspeva potrditi skozi verze togote, razočaranja, zla in ostalih tipičnih občutij, ki jih generira poanta metala. Na nekaterih linijah melodij deluje vokal celo disonantno, s čimer dosega obraten učinek in razdira kompaktnost thrashersko naravnanih riffov. Tu je torej ostala rezerva skupini na kateri mora graditi v prihodnje. Izrazna šibkost vokala in neiznajdljivost v smislu izkoriščanja manevrskega prostora v iskanju efektivne melodije v vokalnih linijah, prihaja najbolj na površje v mirnejših delih albuma. Eden takšnih trenutkov je ujet v drugi polovici skladbe Chimera, drugi pa v skladbi Profeel. Nemara ne bi bilo napak razmisliti o rabi angleškega jezika v bodoče in si na tak način olajšati delo.
Sicer pa s skladbami, kot so Čarovnik, Zver ali zaključna Poslednja želja fantje nesporno dokazujejo talent, izrazno jedrnatost, navdušujoče multifacetno muziciranje, ki vnaša kanček dobrodošlega občutka nepredvidljivosti. Zahtevana udarnost in togotnost, kot ju narekuje pečanje s heavy metalom, sta prisotna skozi album in skladbe nosijo v celokupnem seštevku bogate in izdelane aranžmaje. Nasploh je treba upoštevati tu dejstvo, da so Profeel izjemno mladi glasbeniki.
V mladosti pa je največja prednost skupine, saj je jasno, da bodo fantje s takšnim zagonom kaj hitro zrasli, se dodatno sprofilirali, aktivirali neizkoriščene rezerve glasbenih talentov in na tak način odločno nadgradili studijski prvenec. Z njim pa Profeel polagajo uspešen temeljni kamen, na katerem lahko brezskrbno gradijo svoj rušilni thrash metalski izraz moderne "groove" produkcije, zavidljive stopnje tehnične zahtevnosti, všečne razgibanosti ter dinamike preklopov razpoloženjskih stanj. Izdelek zaznamuje ob vsej thrash metalski vehemenci okusno nizanje zaporedja več osnovnih motivov v skladbah ter več kot dobrodošla začinjenost melodičnih okraskov kitarskih harmonij. Profeel so torej skupina, na katero je vredno biti pozoren.
na vrh