Predzadnji studijski album najbolj izpostavljene zasedbe je na prodajne police prišel istega dne kot njegova starejša sestra (recenzija). V tekmi za prestol ameriških glasbenih lestvic je zmagala mlajša, ki je s svojimi 770000 prodanimi izvodi zavladala glasbenemu Olimpu (prvi del je zasedel drugo mesto). Čeprav ima plošča tako kot njena starejša sestra isto naslovno sliko, le da so tu barve bolj temačne in se tako odlično ujamejo z vsebinami skladb. Famozni studijski duo pa predstavlja tudi začetek konca originalne zasedbe. V času njunega nastanka je namreč skupina odpustila bobnarja Stevena Adlerja, ki ga je nadomestil Matt Sorum. Izzy Stradlin (ritmična kitara) pa je skupino prostovoljno zapustil malo kasneje med samo koncertno turnejo. V nekem intervjuju je svoj odhod opisal, kakor edino možno rešitev, saj z opustitvijo drog v njem ni več videl smisla. Nenehni skupinski prepiri (največkrat z zelo smešnim razlogom) pa so mu odločitev le še olajšali.
Studijsko slovo originalne zasedbe se prične s kultno "Civil War", ki velja za poslednji nastop bobnarja Stevena Adlerja. Udarna balada nas popelje v filozofski tornado, kjer se pevec Axl sprašuje, kaj je sploh civiliziranega pri vojnah.
Takrat 14-letno prijateljstvo med Axlom Roseom in Izzyjem Stradlinom je botrovalo nastanku skladbe "14 Years". Zasanjana prijateljska balada, ki jo Axl začini z zanj značilno klavirsko spremljavo je nastala, kakor združitev dveh pesmi, ki sta ju o njem napisala Axl in Izzy. Slednji je v njej tudi prevzel mesto vokalista, Axl pa ga tokrat spremlja v ozadju.
Ne živi v preteklosti, ampak jo pusti za sabo, je sporočilo skladbe "Yesterdays". Slednja je še ena tipična "gunsevska" balada, ki jo zaznamujeta edinstven Axlov glas in Slashevi kitarski vložki. Pesem je luč sveta ugledala tudi v filmski podobi, ki predstavlja bandovo slovo od odpuščenega bobnarja.
Če ste jezni in potrebujete skladbo, ki bo sprostila vaše tegobe, je to zagotovo skladba "Get In The Ring". Cinično-sarkastični obračun s kritiki, ki so zaradi divjih odrskih nastopov kritizirali band je studijski posnetek, ki so mu bili kasneje dodani kriki občinstva in ni bil nikoli predvajan v živo.
Megalomanska video upodobitev pesmi »Estranged« velja za eno najdražjih v zgodovini glasbe, saj je skupina za njen nastanek porabila dobre štiri milijone dolarjev. Skoraj desetminutni posnetek predstavlja zaključek trilogije (poleg skladb "Don't Cry" in "November Rain"), ki temelji na noveli Dela Jamesa, "Without You". Promocijski video je namreč postal pravi film, ki vsebuje številne elemente najdražjih spektaklov. V njem boste lahko videli Axlov prosti pad s tankerja in plavanje z delfini, posnetek pa doseže svoj vrhunec s kitaristom Slashem, ki se dviga z morskih globin in kasneje tudi hodi nad morjem.
Po zasanjanosti, ki jo doživlja poslušalec ob nekaj vmesnih pesmih, mu rohnenje skladbe "You Could Be Mine" spet pokaže zakaj skupino uvrščamo med drugim tudi v zvrst "heavy metala". Pesem se je pojavila tudi v dveh delih Terminatorja, prvič v drugem delu iz leta 1992 ter v četrtem leta 2009. Skladba govori predvsem o razpadlem zakonu Axla Rosea in Erin Everly.
Na plošči boste našli tudi »prenovljeno« verzijo skladbe "Don't Cry", ki se tu nahaja z novim besedilom, saj naj bi bilo staro (nahaja se na prvem delu) že nekoliko odtujeno od njihovega aktualnega življenja.
Odličen studijski zaključek sage o skupini Guns N' Roses predstavlja odlično (nenačrtovano) slovo originalne zasedbe, ki je kljub svojemu kratkemu obstoju za vedno zaznamovala tokove rock glasbe. Kakor sem že omenil v recenziji prvega dela, predstavlja plošča z mešanjem številnih glasbenih elementov in značilnega »gunsevskega« zvoka nekaj, kar bi lahko imenovali zadnji izdihljaji »pravega« rocka. Nikomur za njimi ni namreč uspelo ponoviti tega, kar je uspelo njim. V nekaj kratkih letih so se iz zakotnega garažnega banda razvili v fenomen, ki je polnil glasbene dvorane in stadione, nato pa na vrhuncu kariere razpadli in pustili skromno, pa vendar legendarno in v zgodovini neizbrisno glasbeno zapuščino.
na vrh