"USA" je bil drugi koncertni album King Crimson, posnet na njihovi ameriški turneji sredi leta 1974, ki je bila za sedem let tudi njihova zadnja turneja. Za več kot 20 let je bil to edini koncertni dokument tretje inkarnacije skupine in čeprav je "USA" dosti boljši prikaz koncertnih zmogljivosti skupine kot njihov prvi uradni koncertni album "Earthbound" (1972), njegov zvok ni bistveno boljši, čeprav je na ponovni izdaji opazno izboljšan. "USA" predstavlja nekakšno simbolično slovo ob izidu tega album že razpadle skupine. Na koncu navedb odgovornosti se nahaja celo napis R.I.P, ker je bil kitarist in nesporni vodja skupine Robert Fripp tako prepričan v to, da je legende o King Crimson nepreklicno konec. Kot vemo se je potem na srečo premislil (kar se je potem zgodilo še enkrat) in skupina je lahko nadaljevala s svojim nebrzdanim odkrivanjem eksperimentalnih meja sodobne glasbe ter novih zvočnih podob. Ta posnetek predstavlja predvsem delovanje tedanjega kvarteta (Fripp, Wetton, Bruford in Cross) v enem izmed njihovih najboljših koncertnih trenutkov. Ta verzija King Crimson je bila tedaj brez dvoma ena izmed najbolj udarnih skupin tistega časa, tako v studiu kot v živo in "USA" je med drugim pravcati vpogled v korenine zgodnjega progresivnega metala. Večina teh posnetkov odseva njihovo izjemno energičnost, moč, agresijo, osupljivo tehnično izpiljenost posameznih članov pa tudi osupljivo simfonično lepoto, ki se skriva znotraj njihovih po večini temačnih in apokaliptično kaotičnih kompozicijah. Zvok večine posnetkov je na trenutke rezek in metalski, predvsem po zaslugi Wettonove mogočne linije bas kitare, ki narekuje večino njihovega tradicionalno izjemno kompleksnega in disonantnega ritma. Njegov bas daje solidno podlago za Frippove vratolomne kitarske ekskurzije in njegove večplastne orkestralne zavese na melotronu. Brufordovo bobnanje je vrhunsko kot vedno, čeprav je v produkciji nekako potisnjeno v senco bas kitare. Isto velja tudi za Crossovo violino, ki na teh posnetkih zveni veliko ostreje in manj lirično kot na studijskih albumih.
Da bi zaščitil avtorske pravice se je Fripp tedaj odločil za precej kontroverzno potezo in na treh posnetkih zamenjal prispevek violinista in klaviaturista Davida Crossa (ki ob pripravljanju tega izida že nekaj časa ni bil več član skupine) s studijskim prispevkom Eddieja Jobsona (ex-Roxy Music, Frank Zappa), ki pa nikoli ni imel to čast da bi kdaj postal uradni član skupine, čeprav se je proti koncu 70-ih pridružil Wettonu in Brufordu v kratkotrajni prog superskupini UK. Jobson je nadomestil Crossovo violino na "Larks Tongues In Aspic – Part II" ter klavir na "Lament" in razlika med njunima slogoma je komaj opazna. Večina del s tega posnetka izvira z nastopa skupine v Ausbury Parku (New Jersey) z izjemo "21 Century Schizoid Man", ki je bil posnet na drugem prizorišču, v mestu Providence. Ponovna izdaja posnetka ob 30. obletnici izida vsebuje tudi tri dodatne posnetke, ki jih na originalni izdaji ni bilo. To so kratek intro "Walk On…No PussyFooting", "Fracture" in "Starless". Slednji dve mojstrovini veliko pripomoreta k še večji vsesplošni kakovosti tega posnetka. Produkcija je s ponovno izdajo opazno izboljšana, čeprav je še vedno ena redkih šibkih točk tega zelo dobrega koncertnega posnetka.
"USA" se odpre s kratkim uvodom, ki se imenuje "Walk On…No Pussyfooting", kateri delno izvira iz projekta Fripp & Eno – "No Pussyfooting" (1973), ki je bil plod takratnega Frippovega sodelovanja z nekdanjim klaviaturistom Roxy Music, Brianom Enom. Sledi peklenski marš neposredno v tradicionalno zlovešči, a genialni "Larks' Tongues In Aspic – Part II" (Larks' Tongues In Aspic, 1973), kjer nas crimsoidniki prerešetajo s svojimi supersoničnimi kombinacijami Frippovih kitarskih vragolij, Wettonovega rožljajočega basa, Brufordovih suersoničnih zamahov in Crossove oz. Jobsonove razposajene violine. Lahko rečem, da je ta verzija drugega dela škrjančkovih jezičkov v tunki morda še celo boljša od studijske saj je ritem linija to pot še agresivnejša, vse do njenega veličastnega zaključka. Sledi še ena poslastica, "Lament" (Starless And Bible Black, 1974), ki prav tako zveni boljše kot v studijski verziji. Odlična izvedba "Exiles" pa predstavlja njihov izjemen občutek za zvočno senzibilnost, kjer kraljujeta predvsem Crossova lirična violina in Wettonov melanholični vokal. Prav neverjetno je kako jim uspe istočasno združevati peklenske in razvejane ritme z izjemnim občutkom za simfoniko. Lahko slišimo tudi eno boljših Wettonovih vokalnih predstav v njegovem času pri skupini. "Ausbury Park" je ena najboljših improvizacij kar so si jih kdaj privoščili in vsebuje celo nekaj melodičnih linij zato je res v veliko zadovoljstvo, da so jo objavili na tej ponovni izdaji. Seveda bi bil greh, če bi pozabili na izvedbo klasike "Easy Money" (Larks' Tongues In Aspic, 1973). Ob njenem zaključku navdušuje zlasti dodatna improvizacija ob spremljavi melotrona. Čeprav bi moral biti "21 Century Schizoid Man" (In The Court Of the Crimson King, 1969) vrhunec celotnega posnetka to pot ne gre za eno izmed boljših verzij tega dela. Predvsem po zaslugi ne preveč uspešnega Wettonovega petja. Njegov vokal nekako ni ustvarjen za to klasiko. Histerični solo na saksofonu je bil tokrat zamenjan s Crossovo violino in tako kot celota zveni veliko udarnejše. Vseeno bi verjetno njegovo odsotnost nekako pogrešal. "Fracture" (Starless And Bible Black, 1974) je še eden izmed vrhuncev tega posnetka, kjer Wettonov bas ponovno rešeta skozi Frippove kitarske vratolomije ob Brufordovih supersoničnih zamahih po bobnih. Vrhunec celotnega posnetka pa je nedvomno dih jemajoča izvedba brezčasne "Starless" (Red, 1974), katere poslej nikoli več niso izvajali v živo in resnično ne potrebuje še kakšne dodatne predstavitve. Uvodni Frippov melotron teče skozi Wettonov izjemno melanholičen in globok vokal ter se pretvori v nekaj najboljšega, kar je kdaj uglasbil človeški um. Le katera njihova skladba bi bila boljša za slovo tako vplivne skupine?
Po "Earthbound" (1972), ki je bil v bistvu uradni bootleg precej slabe zvočne kvalitete in ga mnogi sploh niso šteli kot uradni koncertni album, je "USA" pravzaprav njihov prvi pravi koncertni album, ki mu uspe ujeti pavi koncertni duh skupine. Dodatne posnetke s tega obdobja je zdaj moč najti na številnih izdajah iz tega obdobja kot so denimo box set "The Great Deceiver" (1992), dvojni koncertni album "The Night Watch" (1997), "Live in Central Park, 1974 (2000)" ter "Live in Mainz, 1974" (2001), ki so vsi po vrsti boljši posnetki kot "USA". Vendar je zato "USA", če ne drugega, vsaj zgodovinsko veliko pomembnejša izdaja od vseh naštetih. King Crimson so bili v studiu vedno nenadkriljivi, a resnica je bila da so bili še boljši v živo kar "USA", kljub ne preveč blesteči produkciji, nedvomno dokazuje. Vseeno pa, razen pravim ljubiteljem skupine seveda, ta posnetek ni ravno v obvezo saj so zdaj, kot sem že omenil, na voljo nekateri veliko boljši prikazi njihovega izjemnega koncertnega potenciala. Slovo skupine leta 1974 je bilo na srečo le začasno in čez šest let so v novi podobi ponovno vstali iz pepela kot ptič feniks.

na vrh