Tale kilometrska ocena albuma je nastala, kot plod velikega spoštovanja do glasbe, ki jo goji skupina. Komur se je ne ljubi brati naj prebere njen prvi in zadnji odstavek in to bo zadoščalo za oblikovanje jedrnatega mnenja o tem, kaj lahko pričakuje o Uroš Planinc Group. Torej začnimo.
Lepa reč! Instrumentalni rock? V Sloveniji? Kaj je to? Nekaj ga je le. Životari odrinjen na robu družbe. Sanja o lepšem jutri. In vztraja, se ne predaja. Slovenija je pač znana dežela, kjer prosperirajo le jodlarji in punksi. Uroš Planinc je svojo glasbeno pot preživel v začetku kariere znotraj skupine Levitan, spoznala sva se februarja leta 2005, po koncertu skupine v Kudu France Prešeren (Ljubljana). Potem je preteklo precej vode, ko naju poveže usoda. Leta 2010 lahko opazujem Uroša na odru s svojo skupino Uroš Planinc Group na odru sedaj že rajnkega Rock Cafe kluba v Postojni. Povsem v inštrumentalni sferi. Izstopal je že v Levitan s svojim talentom virtuoznega predznaka igranja kitare. In očitno je doumel, da je njegova pot, pot v ligo samostojnih kitaristov!
Uroš je, kot kitarist, gotovo rasel pod vplivom pionirskih in prelomnih albumov v instrumentalnem rocku, kot sta "Surfing With An Alien" (1986) Joea Satrianija, ali njena kasnejša (razširjena) različica "Passion And Warfare" (1990) Stevea Vaia . Teh vplivov ne skrivajo nekatere izbrane kitarske fraze, kot tudi ne solistične točke. Vendar pozor. Ko govorimo o Urošu Planincu ne govorimo o repliki ali približnem ponaredku že izumljenega in slišanega.
Pred nami je torej mladi nadebudni "vokalni kitarist" (vraga - prvikrat sem uporabil takšno oznako!), ki pa za svoje izrazoslovje uporablja slovenščino. To je velika prednost instrumentalnega rocka. Dejansko lahko narediš natanko to kar želiš. Če je v rock skupini vokal in uporablja taista rock skupina slovenske verze, potem je potrebnega precej prilagajanja, da postane slovenščina kolikor toliko sprejemljiva in poslušljiva v rocku. Tako pa spregovori slovensko kitara kar sama in stvar je rešena.
Materiala na albumu v izmeri minutaže ni veliko, je pa izrazno zgoščen, konkretno oblikovalsko prečiščen in sočen! Posebnost tega albuma je ta, da ni nujno melanholičen. Pravim za Slovenski album nosi večino svetlih trenutkov, kar je lep dokaz, da Slovenci nismo nujno samo nergači z zaključno konturo samodestrukcije. Predvsem preseneča Uroševo vztrajno draženje z duhovitimi in zabavnimi triki, ki jih vseskozi vpenja v aranžmaje skladb. Hudomušnosti, radoživosti in sle po zajemanju življenja z veliko žlico ne manjka na albumu, celo več. Na njemu obstaja točka, ki je posebno eksperimentalna in zato posebej izstopa na albumu. Govorimo o skladbi The Frog, kjer slalomira skupina že prav namerno prismuknjeno. Skladba je odlično zasnovana za razvoj do neslutenih jazz rock fuzionističnih napletanj, vendar ohranja skupina tudi na tej točki albuma popolno kontrolo in nepretencioznost. Izredno zabava spotikajoče lomljenje ritma, kjer se Uroševa kitara slikovito prelevi v žabjo nrav!
Takoj je torej z nami hard rocker Return To Mother Earth. Vodilna kitarska fraza v njej kar kliče po vzporednicah z revolucionarnimi aranžmajskimi zasnovami izpred skoraj 25. let, kolege Joea Satrianija! In nenaden preklop v sanjavo umirjeno vodeni tempo po dveh minutah in pol, podložen z lenim ubiranjem akordov in zvočnim učinkom kliče celo na čase pionirstva samega presvetlega Franka Zappe in njegovega albuma" Joe's Garage" in/ali njegovega učenca Stevea Vaia ter album "Passion And Warfare." Rock n' rollersko zasnovana Mountain Boogie je podkovana s (kot naslov pove) pospešenim boogie driveom. Nanj so pričvrščene Uroševe vragolije,ki jih generira genij njegovega bliskovitega izraznega in prefinjeno tankočutnega umetniškega uma! Mož pa napleta svoje vraže, kot bi pošast igrala kitaro, vendar skozi prizmo ušes poslušalca. Torej Uroš skrbi vseskozi za ohranjanje visoke poslušljivosti in jedrnatega prepleta tonov, ki ohranjajo izredno melodičnost in splošno glasbeno dostopnost množicam. Da. Tudi v komercialnem smislu. In to je velika kvaliteta, ki odpira vrata temu glasbeniku in njegovi skupini na široko. Tujina namreč precej lepše nagradi takšne izvajalce kot matična država. In z nadaljnjo rastjo in piljenjem temeljnih glasbenih usmeritev, ga ni razloga, da bi dvomili v uspeh.
Mnogokrat je vodilna kitarska fraza okrepljena s čokatimi klaviaturami, slednje se držijo velikokrat pridno Hammond zvoka. Prej smo govorili o hudomušnosti. Navito rockersko obarvana XYZ je pravi naslov za to. Če ste takrat, ko se vrti, v avtu, pazite, da se vam noga ob pritiskanju na plin ne pogrezne skozi podvozje avtomobila. Uroš vozi s skupino tu namreč rally.
Možakarjeve solaže ob vsej dostopnosti in plasiranju melodije, ohranjajo na albumu vseskozi nepredvidljiv razvoj dogodkov. Element spontanosti je v tem oziru nekaj najlepšega, kar lahko izkoristiš v polnem zamahu, kadar se pečaš z inštrumentalnim rockom. Nežni valcer v Brazil Cafe, ki ob vključitvi toplih Hammond zvokov ter kitarski igri evocira komercialna dela Santane. Ravno ta skladba je idealen primer nepredvidljivega razvoja dogodkov, ko se ne dolgo zatem preobraža skozi salsa ritem.
Izkoriščanje Hammond dotika in skalovitosti njenega zvoka izkorišča poudarjen rušilni riff skladbe Just Do It. Ta je mračna skladba, izstopa pa v njej kompatibilnost prepleta kitarskih vzorcev in klaviaturskih partitur. Ta občutja pa absolutno poudari in na albumu izpostavi ena najlepših skladb. To je Daydream. Ta se odpira s klavirjem povsem sramežljivo, skozi nedolžno sodelovanje akustične kitarske igre, ki je v zaključkih oblikovana melanholično, perfektno pa so dodane linije klasičnega klavirja. Uživanje te skladbe poslušalca dobesedno strese od kurje polti, kajti nepričakovano se prelomi v erogeno ambientalno vožnjo, ki jo premore ta odlični rockovsko poudarjeni srednji moment skladbe. Uvodni in izhodni del na klaviaturah pa vnaša jazzovska občutja.
Po perfektnem in odbito spotikavem ekseprimentalnem intermecu The Frog, ki sicer skriva še mnogo rezerve, hkrati pa buri mnoge duhove, ki silijo v razmišljanja o tem, kaj vse še neraziskanega se skriva v ustvarjalnem navdihu Uroš Planinc Group, se vračamo v ustaljene tirnice. Zaključek albuma pa diši funkovsko. Tu je znova silno nagajiva Mind Jogging, ki jo kar razganja od iskrivosti in odličnega sodelovanja vseh gradnikov! Album zaključi, ob Daydream, še ena enkratna skladba For Nina! Skladba ki je plod ljubezni kitarista do svoje družice, se odpre z zanimivim melosem, ki nas bežno in pov sem nehote lahko odstreli celo na sam samcat motiv Weather Report skladbe Black Market , a le za nekaj sekund, v začetku in ob izhodu. Temelji na funk ritmu. Tu se hvaležno razmahne tudi delo ritem sekcije, znova pa izstopa središčni dialog kitare in klaviatur v ubiranju posameznih motivskih kolažev in silno kompatibilnem prelivu.
Minus albuma je šibka izkoriščenost ritem sekcije in delno tudi produkcija. Klub temu, da je bas kitara sicer skozi album dodobra prebujena, bi lahko izrabila še nekoliko več razpoložljivega prostora in ga zasičila s kakšnimi adventivnimi potegavščinami, ki bi razširjale izrazni spekter skupine. Kar velja za bas kitaro, pa velja tudi toliko bolj za bobne. Te ne le, da so daleč premalo aktivni, da ne izkoriščajo enormnega prostora za ustvarjanje prehodov in s tem dvigovanja dinamike na albumu, pač pa so v produkciji silno klavrno zvočno naravnani. Zlasti v pospešenih skladbah zvenijo škatlasto, zamolklo in preveč tiho. Še posebej se šibi ta pomanjkljivost v izkoristku ritem sekcije denimo v eksperimentalni The Frog, kjer bi lahko sicer iskrivo in duhovito zasnovana skladba iztržila še več!
Po drugi strani pa je neverjetno všečen zvok Uroševe kitare, ki ohranja živ značaj na albumu porekla "Gibson Les Paul", obenem pa mestoma lahko postaja poljubno tanjši in se tako še mehkeje "zvija" skozi zabeljene in razgibane solistične eskapade.
To je album za ljubitelje kitarskega rocka! In kaj reči za prihodnost? Uroš Planinc Group so pokazali s prvencem, da so izredno talentirana mlada instrumentalna rock zasedba, ki pravzaprav s tem albumom ne polaga le sebi temeljev za čvrsto nadaljevanje razvojne glasbene vizije, pač pa kar celotnemu žanru na slovenskih tleh, ki tako dobiva še en čvrst temelj, s katerim bo naposled lahko začel svoj razvoj (in z njo sama zgodovina tega žanra na slovenskih tleh). Torej temeljni kamen stoji. Ne prinaša glasbene revolucije, je pa za Slovenijo izredno lepa in pomembna pridobitev! Z veliko radovednostjo bo vredno zreti v prihodnje poteze skupine. Album "Uroš Planinc Group" ponuja namreč zadovoljivo bero razvojnih iztočnic. Z njim je skupina definirala kremenito postavko inštrumentalnega rocka, na katerem lahko svobodno gradi svoj ustvarjalni jaz v prihodnje. Ponudila je skupek 10. skladb, ki jih krasi izredna raznolikost, visoka melodična kompaktnost, dotik nepredvidljivega razvoja dogodkov in kar je bistveno. Svežino in veliko pronicljivost glasbene ustvarjalnosti lastnega avtorskega porekla, ki ohranja in izraža prepoznavnost! Že sedaj lahko rečemo, da je album "Uroš Planinc Group" daleč presegel pričakovanja. Gre za presežek na slovenskih tleh, ki nikakor ne sme ostati zanemarjen in/ali spregledan. Nikar se slučajno ne ustavljajte sedaj fantje!
na vrh