Various Artists: Urok

 Jug Štajerske. Hrvaška meja je le streljaj stran. Obsotelje je polno vasi v fazi umiranja. Prebivalci te kraje zapuščajo. Mladi odhajajo v šole, starši v službe. Kmetovanje je bilo nekdaj davno primarni vir dohodka in sedaj je tudi tega vse manj. Rodnost itak upada. Socialne varnosti in garantiranih delovnih mest je vse malj. Zavlada apatija in postindustrijski razkroj primarnih temeljev stabilnosti. Vizije je vse manj. Vsi smo mehanski podaljški nečesa, kar smo, vsaj posredno, sami soustvarili. Neke svetle perspektive ni moč videti. Tudi če ljubiš te kraje, iz katerih prihajaš, a nekako ne moreš postati polni del, ker bi zapadel obupu. Mladi so glavno vodilo sveta, ki je tu zastalo na razpotju med bolečo preteklostjo, polno trpkih spominov, prihodnost pa na dlani ne nudi niti grama upanja. Obsotelje ni ravno prostor, ki poraja neposredne asociacije z rockovskim dogajanjem, živostjo in vendar smo bili z Urokom deležni dramila, da je tam, neperspektivnosti okolja ter dobri dozi deprimirajočega brezupa doma precej živa scena. Vpogled v njo je podan neposredno in brez kompromisov. Del luči v sivini vsakdana je bil tudi Klub Metulj, ki je bil dramilo in glavno gonilo dogajanja na glasbeni sceni. Bistrica ob Sotli je dobila element dinamike in statika je lahko sčasoma, a sigurno in neizbežno prešla v dinamiko. Del kronološkega prereza tega je tudi popotovanje po časovni premici med leti 1998 in 2004, ki so ga pomenljivo poimenovali Urok, na kateri se zvrstijo skupine kot so Zmajev rep, Malik, Eternia in NoCenzura. Izšel je trajen dokument o ustvarjalni mrzlici, eskapizmu in o končnem zlomu molka in tišine.

Prvi del kolaža v fragmentu južnega obsoteljskega pejzaža je mlada zasedba Malik. Kvartet tvorijo oziroma so vsaj takrat tvorili pevec Simon Černelč in njegov brat ter kitarist Andrej Černelč ter drugi del, ritem naveza basista Jošta in bobnarja Vida Drašlerja. Prapodobe so že na prvo poslušanje Alice In Chains v vsej svoji polni meditativnosti- z dodatkom ženskega vokala Nataše Pukšič. Vsaj interpretacija tega, kar je nespregledljivo. Prvi akord in postane jasno, da so devetdeseta dobila precej močno sledniško bazo tudi na slovenskem od boga pozabljenem jugu. Malik polni vrzel ter lepi na konture še ščepec filozofskega razmišljanja o Bogu, ki je v fazi odmiranja. Pomanjkanje pozitivizma je distorzirano glasno in nespregledljivo do skrajnosti. Prvi občutek, ki ga človek dobi je preplet elementov AIC in Pearl Jamov. Slednji so tu v konturah basa in kitare. Bobni so meditativni in vokal je šepetanje. Fantje so zajezdili precej umirjene valove nespregledljive črnine, ki je v besedilih meditativna in ambiciozno intelektualizirana. Temu načelu sledi tudi pesem Onstran ter zadnji del prve četrtine, pesem Duh, ki linearno nadaljuje prej zastavljeno pot, po kateri bi z veseljem hodil sleherni ljubitelj seatlovskega zvoka. Žal dobim občutek, da so ti momenti lahko le prijeten spomin na sentimentalne meglice preteklih časov. Mejniki so se premaknili naprej.

Trdo zarežejo kitare ter scefran zvok basa. Niz se nadaljuje z Eternio. Angleškemu petju Andreja Černelča, ki poprime tudi za kitaro pritegne basiranje Roberta Augustinčiča ter bobnanje Friderika Bobnariča – Fridžota. Kot se za sorazmerno majhne kraje spodobi sta svoje glasbene izkušnje s triom delila tudi gostujoča glasbenika- violinistka Polona Žalec ter prej omenjeni Jošt Drašler, ki je tokrat pritisnil na klavirske tipke. Any Way nadaljuje prej podobno počutje, a na angleški način. Krog nekoliko razpre registre visoko zvenečih napevov, ki v slovenščini vseeno ne zvenijo tako prepričljivo kot v primeru otvoritvenih Malikov, a so precej bolj sončni in svetli. To potrdi tudi kitarski biser uvodnega intra pesmi Belief, ki pa precej prisiljeno zazveni v valovenju lomljenih ritmov, pospeševanj in skoraj prisiljeni suhosti nadaljnjega inštrumentalija. Ob boljši, bolj izdatno financirani produkciji ter bolj izdelani izgovorjavi polomljene angleščine bi zvenel celo bolj prebavljivo, saj imajo fantje briljantne vložke ter ideje, ki se nenadejano razvijajo do konca.

Čas je da ulovimo- Zmajev rep, ki ga tvori znova celota bratov Drašler (basista in spremljevalnega vokalista Jošta spremlja ritem sekcijski temelj bobnanja njegovega brata Vida), kitarskih vložkov Andreja Boštjančiča – Rude ter vokalno – klaviaturskega barvanja Ambroža Božička nam postreže s tremi avtorskimi deli. Strela koketira poleg vsega še z elementi funka. In znova distorzirane blodnje skrbno umerjenega artizma. Precej halucinatorno vzdušje prelomijo breaki in poigravanja s strukturami na meji glasbene progresive. Surovo in neizdelano, žal. Sprejemljivo za demo posnetek za natečaj predskupine kakšnim Mr. Bungle. Gospodov dan nakaže, da so fantje precej doma tudi v baladnih otvoritvah, ki pa prehitro odletijo prah nadaljevanja. In nato Bagdad. Maničnost. Obžalovanje minule ljubezni. Neizdelane metafore in obrisi sarkastične kritike. Prvi prelom z grungerskim sentimentom je tu mešanica funka in progresivnega jugo rock ritmaštva. V ušesih ostane posrečena mešanica surovega jadranja med Scilo funkadelične psihotičnosti in Karibdo popolnega ničenja nihilističnega razstreljevanja idealov. Črno in belo sta tu vezana s krvjo, ki da slutiti glasbeno podkovanost in igrivost.

In že prižagajo do konca. Do sklepnega dejanja, ki se ponaša z imenom NoCenzura. Tokrat smo deležni povsem novih imen. Kitarski eksperiment prične Damjan Dobrina – Baček, na basu mu pritegne Uroš Šket, palčke pa na bobnih tokrat lomi Luka Dragovan. Glasilke za spremljevalni vokal vokal posodi Andrej Černelč – Smejči. Limited Edition Of Love je precej Predvsem komplimenti mladcem, da so posegli po soliranju sedemdesetih, ki mu žal manjka za odtenek več zvoka kakšnih Hammondov. Rockerski uvod se razvije v precej zabaven dvodimenzionalni stereotipni poskus preseči nekaj, kar niti ni vredno preseči. Je le zabava, mar ne? Zato pa je sklep lep in erotičen. St. Dual je senzualna balada . Celoto zasmradi žal grda angleška izgovorjava na slovenski način. Zelo preseneti drugi del pesmi, ki zdrsi v nekaj povsem drugega- v nu-metal rapanje in strnitev revolta v trpko kapljo grenkega seča, ki se mu reče obsotelski skoraj urbani vsakdan. Pesem Bos je deklaracija mladostne svobode reči ne, tega nočem in ne bom! Sredinci so dvignjeni v zrak. Sistem je gnil, a upanje je tisto, ki umre nazadnje. Živi do zadnjega akorda. Predaje ne bo.

Kolaž je zlepljen v celoto. Kar je nastalo je zelo ambiciozno in surovo. Obeta mnogo, a bi bilo potrebno še malo mehčalca in bolj toplih pastelnih barv. U je element subverzivnosti. Pod površjem tlijo kreativni tokovi in plameni prave alternative temu, kar je očem vidno in na dlani. Alternativa temu kar je družbeno sprejemljivo ter je glavno gonilo mainstreama. Mera je četverna in podaja mešanico, koktejl sivine in rdečega krvništva esencialnega upora. Gre za pobeg v glasbo. Jezik je univerzalen in uroči. Urok in odločni ne statičnosti sta izrečena in na dlani. Sosledje trenutkov klaustrofobičnega okolja polnega omejevanj s strani okolja. Polno je miselnih barier, ki so zdaj lahko presežene. Delno so bile. Vse štiri zasedbe druži poleg geografsko-demografskih podobnosti še ena stvar: strast do ustvarjanja ter glasbeni entuziazem. Slovenija pa je z Urokom dobila vsaj nov epicenter kreativnosti- Bistrico ob Sotli. Še en kraj je dodan zemljevidu, na katerega lahko vbodemo štiri nove barvne bucike ter upamo na še kakšen odmerek avtorskih pesmi. Te tokrat so vpogled v evolucijo parih posameznikov. Če sem lahko drzen in dopišem pravkar utrnjeno metaforo imajo majhni kraji en skupni imenovalec, ki pa niti ni tako neverjeten fenomen: incestoidno sobivanje parih kreiranja željnih glasbenikov, ki tvorijo monadna jedra parih skupin. Pravzaprav gre za ciklizem in eksperimentiranje z medsebojno kemijo. Lahko simultano ali sosledno. Vsak prinese nekaj svojega. Kak svoj drobec barvnega jantarja ali opala, ki ga nizajo na skupne niti. Odtenki so podobni, a gre vedno za nekaj unikatnega. Važen je le razvoj, tudi glasbeni, evolucija pa zna ubrati čudne poti. Kaj bo tokrat naslednji korak pa bo lahko razkril le čas in ščepec bolj agresivnega trženja glasbenih zakladov, mar ne? Vsekakor zelo prebavljiv izdelek, ki gre po grlu tudi po parih poslušanjih.