Finntroll: Ur Jordens Djup

Nesreča, ki spremlja Finntroll že od začetka njihove kariere je že prav neverjetna. Podobo "srečo" imajo samo še kakšni Nevermore. Skupino sta leta 1997 ustanovila vokalist Katla (Jan Jänsen) in kitarist Somnium (Teemu Raimoranta), a žal oba nista več del finskih trolov. Katla je band zapustil zaradi tumorja, ki mu je preprečil nadaljevanje petja, Somnium pa je leta 2003 po padcu z mostu umrl. Tragedija, ki je Finntroll skoraj pokopala. Leta 2004 jim je vendarle uspel povratek s ploščo Nattfödd, na kateri je vokalne dolžnosti prevzel Tapio Wilska. Le dobro leto in pol kasneje je Finntroll zapustil, in skupina je spet ostala brez pevca.

Po intenzivnem iskanju njegovega naslednika so Finntroll lansko leto vendarle naleteli na novega pevca, Vretha (Mathias Lillmins) in Fintroll so ponovno prilezli iz globin zemlje (prevod Ur Jordens Djup). Finntroll so band, ki je zaslovel s originalnim stilom, t.i. humppa metalom (humppa je finska polka) in tako obveljali za zabavne, hiperaktivne in celo komične. Vsa besedila so v švedščini, ki je po besedah prvega vokalista Katle, "prekleto trolska"

Finntroll so z Ur Jordens Djup torej odprli novo poglavje svoje zgodovine. Kaj nam prinaša? Treba je reči, da je Ur Jordend Djup zelo dobra plošča, Finntroll pač ne znajo razočarati. A vendar plošči manjka nekaj, kar je prejšnje izdelke naredilo take unikatne, vedre, pozitivne in poslušljive. Tokrat se folk elementi umikajo precej v ozadje v prid black metalu, ki se je prebil v ospredje. Sam kar pogrešam zabavne humppa dele, morda pa bo komu sprememba še kako dobrodošla. Kljub temu je Ur Jordens Djup daleč od tega, da bi bil slaba plošča, le glasba se je pomaknila bolj v smer kakšnih Moonsorrow, kar niti ne preseneča, saj je klaviaturist Trollhorn nihče drug kot Henri Sorvali, ki je pomemben del skupine Moonsorrow.

Ploščo otvori temačni, ambientalni intro Gryning (Zora), ki zveni tako kot bi jo vzeli naravnost iz kakšne odlične grozljivke. Zoro bi prej lahko poimenovali Zaton, saj vzpostavi temačno, resnejšo atmosfero plošče. Da ne bo pomote, tisti pravi Finntroll zvok je še kako prisoten, le polko so malce zapostavili in se nagnili k resnejšemu folku in black metalu. Manjšo grajo si zaslužijo tudi kitare, ki dlje od žaganja power akordov in preprostih riffov ne pridejo in tako na trenutke postanejo prav monotone.

Zora se tiho prevesi v black metalsko nažigačino Sing (Pesem) s klaviaturami in kričanjem, ki malce spomni celo na Amon Amarth. Hitri začetni del se v sredi prevesi v počasnejši tempo, ki ohranja pravo Finntroll identiteto, a še vedno pogrešam Finntroll zajebantstvo. K sreči ga obudi Korpens Saga (Krokarjeva saga), kjer poskočni folk ritmi in tipični vokali obogatijo polka black metal. Masa plešočih ljudi se kar pričara pred očmi! Nedging (Padec) se ponaša z zanimivo atmosfero in nadaljuje poskočno in plesno atmosfero predhodnika. Ogromno ritmičnih sprememeb poskrbi za izvrsto dinamiko in Nedging se bo prav gotovo še zavrtel. Ur Djupet (Iz globin) je eden boljših komadov plošče s surovimi kitarami in black metalskim vokalom, vse skupaj pa popestrijo klaviaturski okraski. Slagbröder (Vojna brata) je še ena black metal himna s surovimi kitarami in atmosferičnimi klaviaturami, growlom pa se pridružijo tudi čisti vokali. Sledi En Mäktig Här (Mogočna horda)... In ja! Končno tisti pravi humppa Fintroll! Iz mene je izzvala salve smeha s tropskimi kovinskimi bobni in karibsko atmosfero, ki me je spomnila na kultno LucasArtsovo pustolovščino Monkey Island. To so pravi norčavi Finntroll! Najboljši komad plošče. Ormahäxan (Kačja čarovnica) je čudna kaotična zmes, ki hitro pade v pozabo. Maktens Spira (Žezlo moči) nadaljuje v stilu Mogočne horde s prismojenimi ritmi, ki s svojo energičnostjo kar kličejo k headbanganju. Under Tví Runor (Pod dvema runama) se od ostalih precej razlikuje. Precej himnična in epska skladba z menjavami tempa ohranja dinamičnost plošče.

Ploščo zaključuje trinajst minutna Kvällning (Mrak) z odličnim akustičnim introm, ki se prevesi v piš vetra in tišino ter se konča z zajebantaskim pijanskim trolskim napevom s piščaljo in mandolino v ozadju.

Ur Jordens Djup ni slaba plošča, a manjka ji čar, norčavost in zajebanskost prejšnjih plošč. Napredka nikakor ne gre zanemarjati, a zakaj bi zanemarili element, ki je Finntroll naredil zabavne in prekleto trolske.