V povesti praktično slehernega glasbenika pride trenutek v karieri, ko za določen ali daljši čas nastopi ustvarjalna kriza, toda ne v primeru legendarnega angleškega pevca, skladatelja, producenta in ikone progresivnega rocka Petra Gabriela. Z vsemi žavbami namazani umetnik, ki je v svoji neverjetno plodni karieri najmanj dvakrat preoblikoval obzorja sodobne eksperimentalne in popularne glasbe, se je tovrstni kreativni stagnaciji vselej spretno izognil. Tudi s pomočjo tega, da si je pred snemanjem vsakega novega projekta vzel merodajno količino časa za snovanje novih idej. Tako je med njegovo prejšnjo studijsko mojstrovino "Us" (1992) in "Up" minilo skorajda deset let, kar je številne privržence spravilo že praktično na rob potrpljenja, še posebno potem, ko je bil uradni izid iz leta 1998 preložen na 2002. Njihov vse bolj nizki prag potrpljenja pa je bil na koncu bogato nagrajen z enim izmed najboljših dosežkov v Petrovi karieri, kar pomeni, da je progresivno rockovski gigant in mecen raznovrstnih glasbenih inovacij na "Up" še enkrat prekosil samega sebe.
Naslov albuma je že od začetka snemanja ostal enak kot ob izidu, čeprav je Peter vmes razmišljal, da bi ga poimenoval "I/O" (tovrstna opcija ostaja odprta za naslov njegovega prihodnjega studijskega izdelka). "Up" je v klasični Petrovi tradiciji inteligentno in subtilno strukturiran kolaž osupljive zvočne raznovrstnosti in briljantne produkcije na katerem zlepa ne zmanjka svojstvene ambientalne magije, ki poslušalca zlahka zamakne izven običajnih fizično otipljivih obzorij. Za tovrstno dovršenost je poskrbela armada visoko talentiranih glasbenih sodelavcev z vsega sveta med katerimi je treba posebej izpostaviti glavne tri Petrove ljubljence; bas kitarskega in Chapman Stick čudodelnika Tonya Levina (hkrati tudi dolgoleten član King Crimson), edinega glasbenika na albumu, ki je bil z njim že od samega začetka samostojne kariere, dolgoletnega kitarskega mojstra Davida Rhodesa in bobnarja Manu Katcheja, ki je v svojem pristopu vselej negoval pestro mero ritmičnih fines iz sveta etno glasbe. Slednje so v Petrovem zvočnem izrazoslovju velikokrat igrale pomembno vlogo in tako je tudi na "Up", čeprav v znatno manjši količini kot na obeh predhodnih studijskih dosežkih.
Stari lisjak se je poleg opravljanja običajnih pevskih in klavirskih dolžnosti tudi tokrat poigral s številnimi raznovrstnimi, predvsem elektronsko obarvanimi, pripomočki, zato je na posameznih kreacijah moč zaslediti pestro paleto računalniško obdelanih zvočnih vzorcev, medtem ko tudi na področju klaviatur ni skoparil s usklajeno uporabo inštrumentov s tipkami na čelu z melotronom. Poleg vsega tega je "Up" z usklajenimi izbruhi distorziranih kitarskih fraz in nekaterimi skorajda agresivnimi, poltonskimi zvočnimi vzorci na posameznih stvaritvah daleč najbolj udaren izdelek v Petrovem ustvarjalnem opusu, kar je še en dokaz njegove neverjetne raznovrstnosti pa tudi spričevalo možakarjeve nenehne potrebe, da preizkusi nekaj novega. Tisto kar je za večino Petrovih oboževalcev najbolj pomembno pa je preprosto dejstvo, da njegov vokal z leti ostaja nedotaknjen oziroma je celo še pridobil na sami emocionalni globini in to kljub temu, da se je, vsaj kar se tiče njegove zunanje podobe, v rekordno hitrem času prelevil v srebrnobradega in lasno razredčenega "strička Kosobrina". Njegovo petje je tako še vedno svojevrstna in iz globin srca ter duše izpričana mešanica topline, posmeha in melanholije s katero se mu ni težko dotakniti nekaterih osnovnih poslušalčevih duhovnih potreb.
Petrova poezija je zaradi vsesplošne življenjskosti in moči posameznih sporočil vnovič razred zase in je z leti samo še pridobila na zrelosti. Večina besedil se vrti okrog transcendentalnih tem kot so rojstvo, odraščanje in smrt, vmes pa je mogoče naleteti tudi na skrbno odmerjene primerke simpatično zbadljive družbene satire kot denimo na prvem singlu z albuma, "The Barry Williams Show", na katerem si je Peter privoščil neusmiljeno parodijo na račun nagnusnih ameriških resničnostno-pogovornih oddaj v stilu Jerrya Springerja.
Album briljira po dolgem in počez, zato je nemogoče izbrati njegove najbolj bleščeče trenutke. Že sama otvoritev s temačnim "Darkness", kjer poslušalca po tihem uvodu prerešetajo gromoglasni odmerki poltonskih kitarskih fraz, Levinova preteče nagruvana bas linija in skrbno kompresirani zvočni vzorci, je tako briljantno zasnovana, da lahko prikliče kurjo polt tudi po nenehnem številu poslušanj. Peter prek spretnega manevriranja med agresivnimi trenutki, kjer se poslužuje rabe vokoderja in petja s čistim vokalom, kjer si za podlago izbere nežno spremljavo na klavirju, polagoma gradi raznovrstno vzdušje. Ta se iz temačnih odtenkov neverjetno spretno prelevi v svetlejše barvne odtenke, kar uspešno sovpada z besedilom, ki govori o notranjem boju posameznika z najglobljimi osebnimi strahovi.
Sledi verjetno najbolj znano delo na albumu, briljantni "Growing Up", ki je izšel tudi kot single. Slednji Petra, predvsem s pomočjo neverjetno inteligentno aranžirane zabele funkoidnih zvočnih vzorcev, vnovič predstavi v popolnoma drugačni skladateljski podobi. Elektronsko podkovani ritmični vzorci in bogati valovi melotrona dajejo podporo hipnotični melodiji za katero marljivo skrbi Petrova osupljivo emocionalna pevska predstava. Tu si nekateri stari triki (melotron) in moderne finese (nagruvani elektronski vzorci) uspešno podajo roke, kar mojstra vnovič izpostavi v vlogi umetnika, ki presega vsakršen test časa. Besedilo govori o začetku življenja od prvega udarca srca znotraj maternice. Transcedentalni "Sky Blue" je dober kandidat za ambientalno najlepše delo na albumu, saj ga odlikuje emocionalno neverjetno dvigujoča mešanica zvočnih zaves in uporaba bogatih vokalnih harmonij. Na njem je Peter več kot uspešno združil moči s slovitim ameriškim gospel bandom Blind Boys of Alabama ter z rojakom, legendarnim blues rockovskim kitaristom Petrom Greenom, kateri je poskrbel za številne presunljive trenutke na slide kitari. Po Petrovih besedah je ta kompozicijo snoval kar deset let. Na koncu je ustvaril enega izmed svojih ambientalno najmočnejših del, kjer njegovo petje v navezi s spremljevalnimi harmonijami "slepih fantov" in Greenovimi kitarskimi slidei ustvarja srce parajočo magijo.
"No Way Out" predstavlja prvi lirični trenutek na albumu, kjer se Peter spoprime s tematiko smrti, sicer ene izmed dveh stalno povezujočih se tem na albumu. Osnovni motiv je ustvarjen s pomočjo spoja duhovite kitarske fraze in pestre mešanice etno tolkal. Okrog te zasnove Peter s pomočjo klavirja in odličnega petja uspešno gradi mogočno melodijo s katero prebrodi uvodno, skrivnostno ozračje ter ga preusmeri v svetlejše odtenke s klimaksom v refrenu. "I Grieve" na katerem se Peter v besedilu ponovno "pogovarja" s smrtjo predstavlja povsem novo stopnjo skladateljske in emocionalne zrelosti z izdatno mero ambientalne senzibilnosti. S pomočjo svoje običajne pevske magije vnovič pričara najbolj pristna čustva, ki so slika in prilika možakarjeve esence, ter tovrstno vrhunsko vokalno predstavo podpre z mogočnimi sintetizatorskimi zavesami v ozadju. Za povsem nepričakovani, nadvse duhoviti preobrat poskrbi violinska improvizacija v režiji legendarnega L. Shankarja s katero kompozicija zaplove v popolnoma drugačne, bolj etno obarvane vode.
Najbolj duhoviti trenutek album nedvomno predstavlja prej omenjena družbena satira "The Barry Williams Show" na katerem obračuna z bebavimi resničnostno- pogovornimi oddajami. Besedilo je tako briljantno-groteskno-zabavno, da bi ga tudi med Petrovimi glasbenimi rojaki dandanes zaman iskali. Brez trohice usmiljena razgrinja nekatere manj razveseljive strani naše visoko omikane in demokratične družbe. Sama struktura skladbe je izjemno preprosta, saj je podložena na skorajda r'n'b-jevski ritmični utrip, medtem ko za elegantno, jazzovsko sapico poskrbi pretkan vnos trobente v režiji Christiana Le Chevretela. Za klimaks skladbe je odgovoren naravnost pobalinski refren v katerem ne primanjkuje sarkazma, medtem ko za dramatično stopnjevanje in harmonični kontrast med aranžmaji poskrbi pretanjen vnos melotrona znotraj posameznih inštrumentalnih sekcij. Nekaj tako zabavljaško-satiričnega, ki bi lahko, ironično, obenem imelo tudi hit potencial, se lahko dandanes porodi samo še v režiji takšnega mojstra kot je Gabriel.
Sentimentalna balada "My Heads Sounds Like That", katera preko klavirskih aranžmajev vsebuje nekaj sorodnosti z legendarno Lennonovo klasiko "Imagine", izžareva neverjetno izpovedno moč in Petra vnovič prikaže v vlogi prvovrstnega raziskovalca nekaterih kompleksnejših kotičkov človeške duše. Čarobno spremljavo orkestralnih aranžmajev za krajši čas preseka agresivna sekcija na podlagi elektronskih vzorcev nakar se vnovič povrne tisto simfonično veličastje, kakršnemu je bil Peter zavezan že praktično od začetkov svoje glasbene poti (še v času z Genesis). Fantastični "More Than This", še ena skladba, ki je izšla kot single, je ena izmed najbolj temperamentnih stvaritev na albumu z odločno kitarsko frazo in razburkanimi ritmičnimi meandri. Hkrati vsebuje pomenljivo besedilo v katerem se Peter sprašuje ali ni slučajno v življenju še nekaj bolj pomembnega kot običajno pehanje od trenutka do trenutka. Ta nesojeni hit se ponaša z mogočnim, dvigujočim refrenom s številnimi vokalnimi harmonijami, medtem ko svoje, ki izjemnemu vzdušju prispevajo angažirane bas linije ter elegantni klaviaturski aranžmaji.
Briljantni "Signal to Noise" predstavlja naslednji veličastni dosežek, kar se tiče Petrovega nenehnega eksperimentiranja z raznolikimi zvočnimi obzorji. V poseben izziv mu je bil vnos fantastične pevske predstave v režiji legendarnega pakistanskega pevca Nusrata Fateha Ali Khana, sicer pomembnega glasbenika na področju devocijske glasbe Sufistov (mistične tradicije znotraj islama), saj je bil omenjeni umetnik med snemanjem albuma že pokojen. Za posrečen prispevek s strani že pokojnega gostujočega pevca je moral združiti nekatere stare koncertne posnetke in zgodnjo verzijo istoimenske skladbe iz leta 1996. Atmosfera znotraj kompozicije je izjemna, skorajda povsem transcedentalna za kar poskrbi unikatna kombinacija Ali Khanovega energičnega petja (nekateri bi rekli tudi vreščanja), ki vnaša mističen orientalski šarm ter Petrovega melanholičnega petja, podkrepljenega na razburkanih valovih melotrona.
V ozadju je moč slišati tudi uporabo pretkanih elektronskih zvočnih vzorcev, ki ustvarjajo zvok zloveščega smeha kot, da bi se smejala neka nagajiva demonska prikazen. Dramatično vzdušje prek mogočne simfonike narašča proti vrelišču, nakar sledi prehod v srce parajočo, izjemno melanholično in skorajda povsem orkestralno sekcijo. Brez dvoma eden najboljših dosežkov Petrove kariere. Po vsej tej dramatiki se zdi nekako primerno, da se album zaključi s spokojno balado "The Drop" na kateri se Peter znajde sam za svojim klavirjem ter prek nežne, skorajda krhke melodije izpove še zadnje misli o minljivosti človeškega življenja, ki so mu ležale na duši.
Z "Up" je legendarni progresivno rockovski umetnik vnovič prekosil samega sebe in ustvaril še eno brezčasno mojstrovino ob kateri lahko številni sledilci njegove glasbene zapuščine samo nemočno zardevajo in ostajajo neme priče dejstvu, da mojster v svojem zvočnem pustolovstvu še naprej prekaša učence. Na prste ene roke bi bilo mogoče našteti glasbenike in skladatelje Petrovega kova, ki bi z vsakim novim albumom uspeli tako uspešno redefinirati svoj zvok, a obenem ostati zvesti lastnemu skladateljskemu izročilu pa čeprav med vsakim novim albumom mine precejšnje število let. Takšno ceno pa se ob mojstrovi obsedenosti z zvočno in produkcijsko dovršenostjo ter dejstvu, da v vsak svoj izdelek vloži sleherni delček srca in duše, nedvomno splača plačati.
na vrh