Američani Arsis so bili že od samega prvenca, A Celebration Of Guilt (2004), nekakšni posebneži. Na sceno so udarili, ko je bil popularen metalcore, švedski melodičen death metal pa se je takrat zamerikaniziral. Sam death metal pa je zavil v vedno večje ekstreme. Arsis so skušali prikazati v svojem obstoju nekakšno kombinacijo melodičnosti in tehničnosti. Sam vrh tehničnosti so dosegli z albumom We Are The Nightmare (2008), s katerim so se Arsis približali marsikateri tehnični death metal skupini v stilu Necrophagist. S prejšnjim albumom Starve For Devil pa je vodja skupine James Malone dal ekstremizem na stran in vpeljal bolj rockerski pristop.
Unwelcome je nastajal kar lep čas. Malone si je namreč želel izdati album, ki bi nekako povrnil zaupanje v Arsis. V samem nastajanju albuma se je krepko spremenila zasedba. V zasedbo je prišel talentirani kitarist Brandon Ellis, na bobnarski stolček pa se je usedel Shawn Priest, ki je igral pri Arsis že kot koncertni bobnar.
Pri petem celovečernem albumu Arsis ni prišlo do drastičnih sprememb. Godba je še vedno tehnična, hitra in melodična. Unwelcome nekako še najbolj spominja na We Are The Nightmare. Sprva zaradi hitrega bobnanja Shawna Priesta, drugič pa preprosto zaradi tehnično podkovanih prijemov kitaristov ter unikatnega vokala Malonea, ki še vedno spominja na kakšen bolj black metalski vokal. Se pa pojavi tudi problem. Malone je tokrat delal veliko na sami tehničnosti in hitrosti, kar je v ozadje porinilo melodičnost, ki seveda je prisotna, a ne izstopa. Katerokoli skladbo izberete, boste deležni predvsem brutalnosti, tudi v priredbi Coreyja Harta, Sunglasses At Night. Pri tej priredbi se namreč pokaže Maloneova ljubezen do osemdesetih. In glede na izvirnost priredbe, bi Arsis pravzaprav lahko naredili prav zanimiv album priredb.
Večna poslastica pri Arsis so že od nekdaj kitarsko soliranje. K temu je prispeval tokrat tudi kitarist Brandon Ellis, ki doda svežino Maloneovemu unikatnemu soliranju. Virtuozno soliranje je torej prisotno skozi cel album. Vsekakor je tudi pohvalno bobnanje Shawna Priesta, medtem ko basist Noah Martin ne pride nikakor v ospredje.
Unwelcome je več kot soliden izdelek, težava se le pojavi v tem, da skladbe premalo izstopajo zaradi pomanjkanja catchy riffov kljub dodelanosti skladb.
na vrh